LONDON BOAT SHOW 2005
»Prosimo vse potnike, ki imajo let LB-502 za London, da se zberejo pred izhodom C-3 in pripravijo karte, ter osebni dokument! Hvala!« je bilo slišati iz zvočnika letališke stavbe na Brniku.
Pogledal sem na svojo letalsko vozovnico, vstal iz nekako neudobnega in ne tapeciranega sedeža ter šel za ostalimi potniki proti izhodu, katerega so najavili po zvočniku. Stopim v vrsto in se ozrem naprej, potem še nazaj in ugotovim, da sem v drugi polovici potnikov. Na nizkocenovnih poletih EasyJeta ni sedežnega reda in sedeš na prosto mesto. Tokrat bom v zadnjem delu letala in če bi lahko izbiral, bi vedno letel samo v zadnjem delu letala, kajti tam je dokazano, da človek pri nesreči največkrat preživi. Samo poglejmo, ne vem koliko deset let nazaj, ko je iz 10.000 m višine padel avion nad Češko Republiko in takrat je ostala živa le stevardesa, Vesna Vulovič. Temu pa se reče sreča. Ja, ženska je kot mačka, vržeš jo v zrak in vedno pade na tla, ampak na noge. Halooooo! Ta Vesna je imela pač devet življenj in tokrat je verjetno dodala še Jokerja!
Sedem in se privežem s pasom. Verjetno je pred mano sedel nekdo, kateremu se je airbag (beri trebuh) poznal kot meni. Pas na sedežu mi je ustrezal, kot rečemo, v nulo.
»Je prosto?« sem slišal vprašanje iz ženskih ust.
Pogledam v smer iz katere je prišel glas. Opazim gospo kakšnih petintrideset let.
»Ja, seveda. Izvolite!« in sem pobral navtično revijo s sedeža, katero sem med poletom za London, želel prelistati. Ženska družba, pa bi mi tudi dobro dela, še sploh, če je mlajša od mene.
»Evo, Janja sedi poleg gospoda, midva z Tilnom pa bova za tabo.«
In je sedla,…… poleg mene, lepa mlada gospodična, vendar ne tista, katero sem zagledal, ko me je spraševala, če je sedež prost. Poleg mene se je usedla damica, stara kakšnih enajst, dvanajst let, verjetno hčera gospe, ki me je prej nagovorila. Evo, pa je splavala dobra družba po vodi. Nadel sem si očala, katera mi krajšajo moje roke in začel listati revijo.
Takoj po vzletu sta se začela z rokami ščipati brat in sestra in med enim preletavanjem rok sem jo tudi sam »fasal« v desno ličnico.
»Tilen, a si nor! Gospoda si mahnil! Mami, glej, Tilen nagaja!« je dejala deklica svoji mamici, ki je sedela za njo.
Verjetno je mamici postalo nerodno, zato se je presedla oz. zamenjala sedeže z mojo sosedo. Otroka sta bila skupaj in sedaj so roke lahko letele med njima in sam nisem bil več v nevarnosti.
»Oprostite gospod, …. Pač otroka in ….. rada se imata, a žal to izkazujeta na fizičen način.«
»Nič hudega, glava je na mestu, te podplutbe in izbit zob pa bo plačala letalska družba, upam, da so dobro zavarovani« sem pokazal na usta in se nasmejal.
Gospa me je najprej pogledala z odprtimi očmi in iskala z njimi podplutbe in izbit zob. Naposled se je nasmejala in zamahnila z roko, ko je spoznala, da sem se šalil.
»Pa ste me. Skoraj sem verjela, da se vam kaj pozna, ampak za Božjo voljo, …zob,…. Tega pa vam ni mogel izbiti.« je dejala.
»Da ne, vam pokažem?« in že sem stegnil roko proti svojim ustom, a me je prijela za roko in rekla: »Ne, ne!«
Zadržala je roko na moji in najina pogleda sta se ujela. Nato je spustila roko in jo odmaknila s svetlobno hitrostjo, kot bi jo nekaj opeklo.
»Oprostite!« mi je tiho rekla in zardela, nato pa je pogled trdo usmerila proti prehodu na sredino letala. Vedel sem, da ji je nerodno.
Nekaj naslednjih minut se nisva pogledala, rekla nisva besede. Ona je nemo strmela s svojimi rjavimi očmi po sredini letala, jaz pa sem tiho strmel skozi okno in gledal v penaste oblake, kot da bi bilo tam kaj zanimivega. Razen beline in sončne svetlobe, ni bilo ničesar videti.
Dovolj bo te mučne tišine, sem si mislil in jo pogledal. A ko sem prilepil pogled na njo,…. o ljudje Božji,…. bila je prava mrha. Njeni do ramen dolgi in svetleči lasje so bili prožni in voljni,… njene bradavice so se videle skozi nepodložen nedrček in njene prsi,…. njene male prsi, ne vem če je bila velikost št.2, a so bile kljub porodu in dojenju dveh otrok še čvrste. Njena barva kože je sijala in vonj njene kože je dišal do mojega sedeža. Včasih bi rekel tako dišečim puncam, da so se kopale v parfumu. Ne nisem je mogel ogovoriti, kajti njena lepota mi je zaprla usta, ne zaprla, omrtvičila. Le zakaj so začeli delati takšna dekleta, daleč po mojem rojstvu? Vseeno bom moral prekiniti to tišino.
»Gospa, opravičujem se, od kod pa ste?« sem vprašal, čeprav nisem pričakoval odgovora.
Ne da bi me pogledala, je dejala: »Iz Rogatca.«
»Rogatca pri Rogaški?« sem vprašal.
»Ja«
»In če sem lahko radoveden, letite v London?« sem vprašal?
Prvič je obrnila glavo proti meni in me pogledala. V njenih očeh je bilo videti, da ji je žal, za tisti prijem roke, a poti nazaj ni bilo. Ni mogla zavrteti časa, čeprav vem, da ni storila ničesar, za kar bi jo moralo biti sram.
»Ja v London grem. Moj mož dela pri enem podjetju, ki se ukvarja s plovili in ga grem obiskat, poleg tega pa bi rada videla London, kajti nikoli še nisem bila v njem.«
»A ja, na sejem navtike greste? Zanimivo, jaz tudi.« sem dvignil svoje obrvi, se popraskal po bradi in nekako začudeno in zadovoljno hkrati dejal.
»Šalite se, a ne?« me je čudno pogledala.
»Ne ne šalim se. Pravzaprav se še predstavil nisem, moje ime je Janez, Janez Krajnc. Ali po domače Krajnski Janez, pa nisem iz Kranja.«
»Aaaa. Krajnski Janez?« je vprašala kot nejeverni Tomaž.
»Šalim se. Janez sem res, pišem se tudi Krajnc, sem pa iz Ljubljane in ne iz Kranja. In vi ste verjetno Sneguljčica.«
Prisrčno se je nasmejala in potisnila desno roko na usta, da se ji ne bi slina zaletela v grlo od prisrčnega nasmeha.
»Katja sem.« in že je stegnila roko proti meni, katero sem prijel in jo stisnil.
»O.K. Katja, upam, da boste uživali v Londonu.«
»Boš uživala, sedaj se tikava, saj sva si dala roko.« je dejala in mi pomežiknila.
Potem sva še čvekala celo uro, dokler nisva priletela na letališče Stansted pri Londonu. Pomagal sem ji okoli otrok in prtljage in sestopili smo s terminala do parkirišča.
»Mi gremo s taksijem, greš zraven?«
»Ne, vedno grem z vlakom do Londona potem pa presedem na podzemno in tako do Excela. Čez cesto imam hotel.« sem dejal.
»Jaz ne vem kje je hotel, zato grem s taksijem.«
»In v katerem hotelu si?«
Iz torbice je vzela vaucher in pogledala, kaj piše na njemu. »Custom House Hotel.«
»Potem sva v istem hotelu! Takole Katja. Taksi te stane cca 90 funtov. Če gremo z mojo železniško varianto, imata otroka zastonj potovanje, ti pa plačaš 12 funtov. Torej prihraniš 78 funtov in to je lep denar. Garantiram, da bom jaz hitreje tam s podzemno, kot pa ti s taksijem. In če prihraniš, se mi lahko kasneje zahvališ z eno pijačo v tamkajšnjem hotelskem baru.«
»Velja, ti zaupam.« je rekla in se mi zahvalila hkrati.
Prijel sem njeno veliko torbo in svoj kovček in smo odšli, po sistemu: naša četica koraka,… Kot sem rekel, tako je tudi bilo. Otroka sta neizmerno uživala v vožnji s podzemno železnico in prispeli smo v hotel. Pokazal sem jim, kje naj odložijo stvari in kam naj gredo, da bodo videli moža in očeta.
»Mi gremo takoj, saj ga želim presenetiti, ker misli, da nas ne bo, a sem zbrala pogum in prvič v življenju poletela. Kaj pa ti, greš tudi zraven na sejem?«
»Ne hvala, jaz grem v sobo, potem se bom stuširal, pogledal e-pošto iz službe, opravil kakšen telefon in potem si grem uredit vstopnico za jutri, poleg tega še vzamem razpored, da si lahko malo ves ogled sejma planiram. Verjetno se še kaj vidimo, če ne, pa me je veselilo, da sem te spoznal in lahko se še kdaj slišiva.«
Podal sem ji roko in ona jo je sprejela, stisnila in se s pogledom zahvalila za vse. Obrnil sem se in odšel proti dvigalu.
»Janez! In kako te naj pokličem, če ne vem kam?« me je vprašala.
»Sorry! Poslavljanje mi vedno težko pade.« sem dejal in segel v denarnico, ter potegnil iz nje svojo vizitko, katero sem ji izročil.
»Hvala!« in že se je obrnila, ter odšla z otrokoma proti izhodu.
Kot sem rekel, tako sem naredil. Tuširanje, računalnik, telefon, vmes še en sendvič, ki me je čakal v foliji. Te sobe v tem hotelu so čudovite. V njej je poleg vse opreme še kavni avtomat z instant kavo in čaji, keksi,… in vse to je v ceni hotelske usluge. Potem sem se oblekel, kajti v Londonu nikoli ne veš kdaj dežuje. Sploh pa ne v tem januarskem času, kajti London Boat Show je prvi sejem plovil na otoku in Evropi na sploh, ki se dogaja takoj po novem letu.
Zvečer sem šel v Dock Road Pub na večerjo. Tu je bilo nekaj znanih obrazov, katere sem srečal že lani na sejmu. Pojedel sem žrebičkov steak in krompirček, spil pivo, plačal 16 funtov in se odpravil v hotel. Zdaj sem sit in nahranjen, tudi žejen nisem več in zdaj se bom še lepo naspal.
Zjutraj sem se zbudil ob svoji rani uri, se oprhal, obril in pripravil za obisk sejma. Še pogled na fotoaparat in opremo in…. Gremo najprej na zajtrk, nato pa čez cesto na sejem oči parit. Večkrat sem pomislil na Katjo. Ja prijetna družba, ta punca. Iz razmišljanja me zbudi telefonski klic, pogledam na izpisano ime, naša računovodkinja Meta. Dvignem, se pogovorim in odložim, ter telefon položim na mizo. Zopet zvoni. Pogledam in vidim številko, klic iz Slovenije. Bi dvignil, ne bi dvignil, bi pojedel zajtrk do konca, bi se javil, ne bi se javil,…. Dvignem.
»Prosim.«
»Janez?«
Prepoznal sem glas, bila je Katja. »Ja, jaz sem, reci Katja?«
»Boš imel kaj časa danes, rada bi …… » in že sem slišal njen jok, njeno hlipanje…
»Kaj je bilo?« sem vprašal.
»Ma, ne znam. Ne znam,…… se lahko vidiva zvečer?« je jokaje vprašala.
»Lahko, če želiš, vendar po šesti zvečer, ko zaprejo sejem. Si prestavila uro?«
»Sem prestavila in tudi ta čas mi paše, bom v bifeju na kavi.« je rekla in prekinila zvezo.
Odložil sem tudi sam, se zamislil in kot brezčutni moški nadaljeval s hrano. Ja, ja,… treba se je najesti, kajti na sejmu je hrana zelo draga. Popil sem še tisto kavo, ki ni niti –K- od kave.
Ogled plovil je zame pravo doživetje in gledal sem, kaj je novega, kaj je dobrega, hotel sem videti novitete pred sejmom v Dueseldorfu, hotel sem biti na tekočem. Tu in tam sem pofotkal kakšno barko, kakšno hosteso, kakšen poseben design, kaj zanimivega,…. Ja ne sejmu sem vedno užival in si paril oči. Vedel sem, da so mi nekatere stvari nedosegljive, zato sem jih lahko le gledal, otipal, božal in se čudil. Preko neta sem se že v naprej akreditiral pri Sunseekerju, Sealineu, ter drugih večjih proizvajalcih, da sem si lahko ogledal vsa njihova plovila. Nekje sem dobil tudi strokovno vodenje, prospektni material, kakšno majico, spominček,…. in vse to zastonj. Zvečer sem zaključil z ogledom in bil še kar zadovoljen. Tokrat prvič nisem imel »tone« reklamnega materiala, katerega je potrebno stlačiti v kovček. Doma ga pogledam enkrat ali dvakrat, nato pa leži na policah.
Prišel sem v hotel in zavil na desno v hotelski bar. Že od daleč sem videl Katjo in njena dva otroka. Prisedel sem in Katja me je pozdravila, otroka pa še glave nista dvignila, saj sta se za sosednjo mizo igrala nekakšno igro.
»Reci, kaj je novega« sem začel.
»Nič, kar bi me presenetilo. Odšla sem na sejem in napotila sem se do moževega štanda. Ko sem po pol urnem iskanju le našla štand, moža ni bilo tam, bil je le njegov sodelavec oz. zastopnik, ki dela tu v Angliji. Zato sem se malo sprehodila. Ker so me že bolele noge sem odšla v prvo kavarno na katero sem naletela, mislim da se ji reče Black&White. Od daleč sem videla njega,…… in seveda,…njo. Božal ji je lase, poljubljal roko, poljubljal ustnice in se vedel kot pubertetnik. Zamisli, enostavno brez sramu in brez trohice slabe vesti. Kri mi je kar zavrela in vse to je delal pred očmi lastnih otrok.«
»Ona je bila tam!« sem ponovil njen odgovor: » Kdo je ta ona?« sem postal radoveden.
»Čarovnica z Griča. Ja čarovnica! In na Griču je res doma, to je nad Rogaško. Radodajka, ki mu je zmešala glavo. Njegovo skuštrano blesavo glavo!« je bila že besna.
»In?«
»Kaj in? Otroka sem pustila tam in jima naročila, da sta me počakala, jaz pa sem odšla k golobčkoma za mizo. Si lahko zamisliš. Fu*ara je kar odskočila s stola, ko me je zagledala. Kot bi jo 1000 voltov speklo po nogah! Oooooo saj jo še bo, naj bo srečna, da ji pred vsemi nisem pripeljala klofute! On pa, …. on pa mrtvo hladno sedi in me gleda. Vprašam ga, kaj naj to pomeni in me samo grobo prime za roko in me posede za stol. In veš kaj me je vprašal? Kaj delam tu? Ko sem mu povedala, da sem prišla zaradi njega, mi je samo rekel, naj se popokam in da se bova doma zmenila, da mi že nekaj časa želi nekaj povedati, sedaj pa naj bi mu to samo olajšala. Obrnila sem se in stekla iz restavracije k otrokoma in jokaje odšla v hotel. Celo noč nisem oči zaprla, le jokala sem. Vem, da sem ga izgubila. Le kaj je videl na njej? Vsa Rogaška je šla čez njo!«
»In kaj sedaj Katja?«
»Nič, jutri grem tako ali tako domov« je v solzah dejala.
»Je videl vsaj otroka?«
»Ne, kje! Še vprašal ni za njih. Njemu je važno le to, da je lahko rožice sadil tisti fu*ari!«
»Pssssst! Katja, otroka poslušata.«
»Naj čujeta, kakšnega očeta imata!«
»Vse se bo še uredilo, boš videla. Spoznal bo, da mu otroka več pomenita, kot tista deklina.«
»Bo vraga, še od doma bo šel zaradi nje. Naj gre, jaz ga nočem več nazaj.«
»Veš kaj, spijva tole kavo, jaz grem v sobo še nekaj naredit za službo, pogledat kakšen email in potem te vabim na večerjo. Se razume, tvoja sončka tudi.« sem dejal in pogledal proti razigranima otrokoma.
»Ti si tako prijazen. Nikoli te nisem vprašala če si poročen? Imaš kaj otrok?«
»Ja, poročen sem, ima hčer, staro 27 let. S fantom živita skupaj, tako sva z ženo sama v hiši.«
»Kako je tvoja žena srečna!« je dejala, globoko vzdihnila in zaprla svoje velike prejokane oči.
Odšel sem v sobo in se uredil. Opravil sem s službo kar na daljavo, pospravil po sobi in odšel do recepcije in počakal na Katjo, ter njena sončka. V Pubu smo večerjali in bilo je glasno. Tu je bila glasna glasba, glasno se je govorilo, glasno so se smejali in že so delovali alkoholni hlapi v glavah prodajalcev nautičnih izdelkov.
Zvečer smo se še malo sprehodili, a zvečer v tistem delu Londona ni kaj videti. Vidiš lahko le nekaj hiš, skladišč, v daljavi osvetljene hale in pristaniške žerjave. Otroka sta bila vidno utrujena, zato smo ošli do hotela in se poslovili. Tu sem jim povedal, da grem tudi jaz jutri nazaj z istim letalom. Dogovorili smo se za uro, kdaj se zjutraj dobimo pred recepcijo.
Odšel sem v sobo, malo pogledal program angleške televizije, pobrskal po navtičnem katalogu in …..zopet zvoni telefon. Pogledam na ekrat telefona, na koncu številka 343,…. to je Katja. Dvignem.
»Reci Katja.«
»Si sam v sobi?«
»Ne. Jaz in televizor. Aja, pa še računalnik je prižgan. Ja s kom pa naj bi bil?« sem začudeno vprašal.
»Lahko pridem k tebi,… na čaj?« je bojazljivo vprašala.
»Pridi. Tretje nadstropje, soba 366, levo od dvigala, pa do konca. Kaj pa otroka?«
»Pridem. Jaz sem na četrtem in imam babysiter, ker otroka spita.« in že je odložila.
Hitro sem pospravil in zavrel vodo v aparatu za čaj. Potrkala je in jaz sem ji odprl. Bila je utrujena od joka in bila je razočarana. Sedla je poleg mene, me prijela za roko in jo položila na svojo nogo. Še me je držala za njo, jaz pa je nisem želel odmakniti.
»Kaj bi ti naredil na mojem mestu?«
»Nisem na tvojem mestu, zato ne vem kaj bi naredil. Poleg tega tu nisi sama, imaš še oba otroka. Verjetno imata še kaj skupnega premoženja, lepih trenutkov, slike v albumu, poln hladilnik in zmrzovalno skrinjo,… Ja,….. ne vem kaj bi naredil.«
Malo se je nasmehnila na poln hladilnik in zmrzovalno skrinjo, kot da bi to bilo nekaj vredno,… poleg vsega sta tu važna le otroka.
»Ti si tako drugačen, tako pameten… zakaj so najboljši moški že oddani? Le jaz sem dobila idiota!«
»Takšnega si si izbrala. Si kdaj pomislila, da bi temu lahko bila tudi ti kriva, kar se je danes zgodilo?«
Spustila je mojo roko in me besno pogledala: »Sem se jaz mečkala v restavraciji, sem se jaz poljubljala, držala za roko in…. Vprašanje, kaj sta še delala v sobi!«
Zvok na babysiterju je oznanjal, da se je eden od otrok obrnil v postelji in nekaj zamrmral. Poslušala sva še nekaj časa, a je bilo vse mirno.
»Danes vse prespi in bodi hrabra, ko prideta oba domov se pogovorita. Če bosta našla skupen jezik, si bosta odpustila, če ne, pa pojdita narazen. Ne bosta ne prva in ne zadnja.«
»Ti si tako pameten.« je dejala in se ulegla na posteljo, glavo pa naslonila na moje krilo, namesto na blazino.
Pogledal sem jo in ona je pogledala mene in potem me je z rokama prijela za glavo in mi jo potegnila k sebi, točno na svoje ustnice. Poljubila sva se in jaz sem ji začuda vračal poljub.
»In to je verjetno zahvala?« sem jo vprašal, ko sem jemal zrak.
»To je samo uvod v zahvalo, jutri mi boš povedal, če sem se dovolj izkazala.« in že je potegnila mojo glavo k svojim ustnicam. Tokrat sem zajel zrak in bil pripravljen.
Poljub je dal poljub,….. roka je drsela po njej,… ona po meni…… Še sam ne vem, kdaj sva se slekla in še sam ne vem od kod mi vsa moč, od kod hrepenenje in kod poželenje. Bila je ženska s čvrsto kožo, čvrsto ritjo in obrito muco. Njene prsi so bile res male z velikimi bradavicami. Očitno se je kopala in sončila gola, kajti ob pogledu na njo ni bilo sledov kopalk. Mogoče je zahajala v solarij. A koga je to sedaj zanimalo? Mene že ne. Zapustila je moje ustnice in odšla nižje in nižje. Vzela ga je v usta in ga jemala in jemala. Pa ne zato, ker imam velikega, sploh ne, ona je to enostavno znala. Drsela je z ustnicami in si pomagala z roko. Stisnil sem oči in stisnil sem ritnici od užitka. Ona je to začutila in nadaljevala še bolj strastno,… še bolj divje. Dvignil sem ji glavo in rekel, da grem na njo, ona pa me je položila nazaj na posteljo in rekla: »Tokrat dame izbirajo in jaz sem izbrala tebe in grem na tebe.«
Sedla je name, se malo dvignila, ga vzela v roke in ga vtaknila v svojo špranjo.
»Uuuuu kako paše, uuuu kako paše. To rabim, to,… tooooooo.«
Njeni gibi so bili enaki, globoki in semetrični. Jemala ga je in mi ga vračala. Zvil sem se od užitka. Ta ženska je res znala.
»Želim si, da mi pride, pred tabo!« je dejala še v ritmu ljubezenskega plesa.
Jaz pa sem se potrudil, da sem ji ustregel. Svoje misli sem obrnil drugam, da sem lažje kontroliral svoj izliv. In ona je uživala vse do trenutka, ko so postajali njeni gibi hitrejši, njeno dihanje glasnejše in vse bolj globoko. Prijel sem jo za nogi in začutil, kako je njena koža postala drugačna, hrapava. Spustila je glavo nazaj in se zatresla. Kaj zatresla! Njeno telo je dregetalo, kot bi jo priklopil na 220V. Potem pa je naenkrat spustila glavo na moje prsi in začela z rokami tolči po njih. Prijel sem jo za roki in ona je dvignila glavo, nato pa jo spustila na moje ustnice. Poljubljala sva se strastno in najina jezika sta mešala najino slino naslade.
Vrgel sem jo s sebe in jo položil na hrbet. Našel sem prostor med njenimi gladko obritimi nogami in zazijala je njena špranja. Tako lepo se je pokazala, tako lepo je bila vidna,… brez dlačic, brez ovir. Samo prijel sem jo za nogi, ju razmaknil in ji ga zasadil. Čutil sem, ko je trznila, verjetno od užitka in takrat sem začel zabijat svoje orodje v njo. Sunkovito, hitro, pohotno! Oprl sem se na roke in gledal, kako ji ga zabijam, kako ga jemlje,….kako ga požira in ga zopet vrača. Ječal sem od užitka, dokler mi ni prišlo. Nisem jo vprašal, če je zaščitena,… nisem jo vprašal ali lahko do konca,…. v njo,…… nisem ……, enostavno sem končal v njo in jo napolnil svojimi semeni. Padel sem na njo in jo pričel poljubljati. Šele takrat sem spoznal, da sva oba potna,…. kaj potna, bila sva mokra od potu.
To noč sva še večkrat ljubila in ona že drugo noč ni spala, hotela je še in še in še in še…… bila je nenasitna nimfomanka.
Proti jutru sva zaspala. Ura na telefonu me je zbudila in najprej se nisem zavedel, kje sem, potem pa sem pogledal in spoznal, da spim sam. Ni je bilo več v sobi, odšla je. Če ne bi videl zmečkane postelje, nekaj njenih las na postelji, če me ne bi med nogami bolelo,…. bi mislil, da sem sanjal. A nisem. V nosu sem še vedno vonjal njen vonj in v zraku je bilo čutiti vonj po norem ljubljenju.
Pospravil sem in odšel na zajtrk. Ko sem pojedel in spil kavo sem se odjavil v bar. Tam so bili vsi trije. Vožnjo do letališča in do doma je prespala. Na Brniku mi je pomahala v slovo in pokazala telefon, kar naj bi bil znak, da se slišiva. Nato je izginila v garažni hiši. Tudi sam se odšel do parkirnega avtomata, plačal parkirnino in odšel na parkirišče, kjer sem parkiral svoj avto. Bil je zasnežen in postalo mi je žal, zakaj ga nisem dal v garažo. Zakaj? Verjetno je bilo dražje,… zato!
Včeraj sem jo osmič klical. Včeraj sem tudi spoznal, da se verjetno ne bova nikoli več slišala, kaj šele videla. Včeraj sem slišal tudi: »Ta številka ne obstaja!«
Katja,…. Le kaj se je zgodilo z njo? Jo naj poiščem v Rogatcu? Ne,…. Katja si tega ne bi želela. Vedela je, da je to le avantura. Avantura z maščevanjem svojemu možu, maščevanje njegovi ljubici ali kot je ona rekla fu*ari!
Zbogom, Katja in hvala za čudovite spomine, katere sem zlil na ta papir. Upam, da jih boš kdaj prebrala ali jih bo prebral nekdo, ki te pozna. Upal bom, da me pokličeš. Pokličeš? Je to upanje ali so to samo sanje, mogoče pohotne in tihe želje? Kakor koli. Moja gsm številka je še vedno ista, zato Katja…… pokliči!
Text in foto: Novinec
