Čisto kot zanimivost, oktobra lani je Alan Eustace skočil đe z večje višine kot Baumgartner - več kot 41 km.
http://www.nytimes.com/2014/10/25/scien ... .html?_r=0
Balon se je vzpenjal dve uri, skok pa je trajal kake četrt ure. V primerjavi z Baumgartnerjevo je bila njegova oprema minimalistična - vzpon brez kapsule, kamera pa GoPro... Takrat je Eustace imel blizu 60 let.
Še ena zanimivost - ta skok je bil nad Rosswell-om - za tiste, ki poznajo tp ime.
Eustace je sicer bolj znan po računalniški in poslovni plati (eden od podpredsednikov pri Google), ampak ni hotel, da se google kaj meša v skok.
Vse življenje že leta in skače s padalom. In zanimivo je, da poroča, da so gibi, potrebni za spremembo položaja na veliki višini (in nižji gostoti zraka) ravno nasprotni, kot pri skokih z običajne velike višine (recimo 10 km).
Zanimivo je tudi, da so za v stratosferi - zlasti v času dviganja - imeli problem s pregrevanjem, torej odvajanjem toplote iz obleke, ne prehitre izgube toplote kot recimo v Himalajskih višinah.
Edit:
http://www.wired.com/2001/08/space-2/
Bila sta še dva po vsem videzu resna projekta v pripravi -
Rodd Millner in Cheryl Stearns, prvi bi v Avstraliji, druga je iz ZDA. Predvsem je Baumgartner dobil sponzorja s potrebno količino denarja za projekt (oprema, testiranje, strokovnjaki in ostalo) pred tema dvema.
V prispevku na zgornji povezavi pa mi je posebej vzbudilo zanimanje najmanj 30-minutno nadihavanje kisika pred vzletom balona (Kittering...) in kaj se lahko (in se nekajkrat je) zgodi(lo), če tega ne narediš - in zakaj.
Prvi naj bi pa to testiral 'neuničljivi'
John Paul Stapp - član, vodja in po lastni izbiri 'poskusni zajček' ekipe, iz katere je po (vsaj)eni izkušnji z Edvardom A. Murphy-jem izšel tudi 'Murphy-jev zakon' v sedanji obliki.
Correct me if I am wrong, please.
Če bi se dalo upravljati starejše prispevke, bi bila kazala ažurnejša, v mnoge članke vrnjene slike, popravki vnešeni v izvirne članke in s tem vsebina pravilnejša in preglednejša...