---------------------------
Esimitov gardski krst, Goran Podunavac
Leta 2003 si je Solkanski poslovnež Igor SIMČIČ, vodja projekta ESIMIT, zamislil poslati 60 čevljski regatnik ESIMIT EUROPA na dve sloviti regati na Gardskem jezeru, trofeo Gorla in Centomiglia. Bil je to velik logistični zalogaj, saj je bilo potrebno Esimita popolnoma raztaviti (sneti jambor, krila, krmilo in kobilico) in naložiti na veliko prikolico.
»Predigra« velikih regat je bil match race z gardsko Libero »Clandesteam«, ki je prinesel obilico jadralskih užitkov. Kljub dosti hitrejši in lažji jadrnici, smo na Esimitu iztržili dve zmagi, ki pa v skupnem seštevku nista bili dovolj, saj smo izgubili z 3 proti 2.
V soboto 30.avgusta 2003 smo se s posadko pripeljali na Gardsko jezero, kjer smo barko pripravili in jo nato po jezeru navgor odpeljali do Bogliaca. Zvečer smo se namestili v hotel v idilični vasici nad Gardnskim jezerom, ki je ponujala prekrasen razgled na zgornji del jezera. Srferji in kajterji so rezali valove v takšnem številu, da sem se čudil, kako ne pride do trka.
Večerja, malo druženja, potem pa že postelja.
V nedeljo 31. se zbudimo že zelo zgodaj, okoli 05.30, saj smo prejšnji dan barko pripeljali do marine v Bogliacu, kjer smo zaradi velikosti barke popolnoma zaprli iztop iz manjše marine. Prvi se odvežemo. V mrzlem in še temnem jutru odrinemo na jezero. Čista bonaca. Počasi se dani. Zjutraj mi ni uspelo na jutranjo potrebo, saj se je vsem tako mudilo. Postaja že nevzdržno. Moram na wc, a se kaj kmalu spomnem, da na naši preskrani jadrnici ni wc. Kaj zdaj?? Nič, treba bo na krmo in pred 16 glavo množico na veliko potrebo. Ni bilo prijetno, ampak sem se kar olajšal.
Rahla sapico s severa obeta prekrasen dan. Na jezeru se je zbralo veliko jadrnic, ki se že zbirajo okoli štartne linije. Dvignemo jadra in nekajkrat probamo štartno proceduro. Vse poteka brez zapletov. Bliža se ura. Še malo pa bo napočil čas 37. trofeo Gorla.
Veter pojača že piha lepih 15 vozlov. Ura je 08.30! Počakati moramo še samo regatni gliser, ki mora prečkati celotno dolžino štartne linije. Mimo je! Cazza, cazza, vsi ven, vsi ven: je kričal Pero in že orcamo proti Torbolam. Odličen štart. Tretji smo.
Regatno polje poteka od Bogliaca na sever do Torbol, nato do Aquafresce in nazaj na jug do Bogliaca, kar nanese celih 50 navtičnih milj.
Veter začne počasi jačat na 20, 25 vozlov. Suvereno držimo 3 mesto, vendar ni časa za sprostitev. Počasi se bližamo Torbolam, ko pred nami nad Rivo del Garda zagledamo črne oblake. Nič dobrega reče nekdo. Obrnemo tretji. Veter vztrajno narašča. Zdaj jih je že okoli 30.
Dvignemo gennaker in že drvimo proti Aquafresci. Nenehno se obračamo, saj je črnina zmeraj bliže. Za nami že vidimo kako se delajo ovčke. Prve žrtve črnih oblakov so gardske libere, ki se pod močnim vetrom zvračajo kot domine. Nam nekako uspeva bežat pred najhujšim. Nevihta je nekje okoli prve boje. Vidimo, da je gor že pravi kaos.
Bližamo se boji, ko Pero reče, naj bomo pripravljeni na obrat. Boja, gremo, gremo, vira, vira!! Branko, ki je bil za krmilom naenkrat zakriči: »P..darija, nimam krmila, nimam krmila«. Ne mine stotinka in že staorciramo. Barka je na 90, položena.
Branko prime drugo krmilo. Uff, dela. Ugotovimo, da je počil jermen od levega krmilnega kolesa. Nekako uspemo zravnat brako in že letimo proti Bogliacu.
Veter še narašča. 40 in na refule še več. Nekdo »zaspi« na škotini in gennaker se sprazne. Paziii! Ko se gennaker napolne, nam barko dobesedno spodnese izpod nog. Ni ga razneslo. Živel SUPREME SAILS! Vsi smo na krmi, da barka čimbolj glisira. Počasi nas zajema adrenail, saj je nevihta že nad nami.
Sprva mislimo, da nam bo uspelo direktno v cilj, a odpadamo. Potrebno bo še enkrat obrnit. Smo že zelo blizu, a misli, da se bo ponovil obrat pri Aquafresci, nam poženejo kri po žilah. Nimamo namreč notranjega motorja, a izvenkrmni je premajhen. Treba bo obrniti. Pripravi se, zakriči Pero. Gremo, gremo, vira, vira! Neee, piz....rija. Počil je tudi drugi jermen. Barka je položena.
Držim se za vinč od paterazzov. Noge mi visijo v prazno. Nekdo je v vodi. Simon »Gasilec« je padel v vodo, a na srečo ga je neki gumon pobral. Nimam krmila, nimam krmila. Barka se nekako zravna, vendar takoj zatem spet nagne, saj je veter zajel krila. »Pi...darija, ne morem več zaorcat«: reče Branko. Počasi nas nese bočno mimo ciljne črte. Obala se zdi večja in večja. Čaka nas neizogibno, obala. Za krmo vidim turiste z gliserjem. Kričim na ves glas, da pridejo bliže in nas skušajo odvleč stran od obale. A vse zaman, človek za krmilom izgleda bolj prestrašen kot mi. Na obali se že zbirajo gledalci.
Veter jača in piha že čez 55 vozlov. Val se veča in nas odnaša na obalo. Peter zakriči:«jadra dol, jadra dol!!!« Kobilica takne dno, barka nekajkrat poskoči in že smo na obali pred privat hišo. Nenadoma prispe gumon z dvema človekoma, ki nas skuša privezat in odvleči v globljo vodo. Vse zaman! Val je že tako velik, da nas že pošteno nasuka. Treba bo reševat barko, da se čim manj poškoduje. Skočim v vodo popolnoma oblečen, primem privezno špago od pramca in že plavam proti boji, ki je bila oddaljena slabih 20 m. Plavam in hkrati goltam Gardsko vodo. Nekako mi uspe priplavat do boje in privezat špago. Drugi privežejo krmo na pomol. Uspemo ublažit udarce, ki jih povzročajo veliki valovi. Jambor se je s stranskimi priponami naslonil na zid. Val, udarec pripone v zid, val, udarec v zid in tako neštetokrat. Pok!!!!! Zlomi se desno krilo. Peter zakriči, vsi dol, vsi dol in že smo na kopnem. Nemočno gledamo, kako valovi uničujejo barko.
Nad jezerom se je razdivjala nevihta. Veter do 70 vozlov, dež in toča. Sodni dan. V pogovoru s starejšimi domačini ugotovim, da ne pomnejo še take nevihte.
Mimo nas tulijo sirene rešilcev, civilne zaščite, gasilcev in policije. Na jezeru vlada izderno stanje. Pogrešajo okoli 20 oseb. Gardska kapitanija išče pogrešane. Mobilizirajo tudi vojsko, ki pošlje številne helihopterje.
Naknadno izvemo, da se je kar nekaj bark potopilo in da je kapitanija rešila ljudi iz vode. Nekatere barke so kot mi šle na skale, vendar s slabšim izzidom. Slabo miljo višje, se nad jezerom dvigajo vertikalne stene, ki ne dopuščajo milosti.
Šele ko nevihta mine mi popusti adrenalin, tako da se začnem tresti po celem telesu. Na sebi imam še zmeraj premočeno obleko. Zebe me, ampak notri mi je toplo. Živ sem. Nikomur ni bilo nič hudega. Nekaj prask, modric in polna porcija adrenalina.
Esimit Europa je nasukan čakal še slaba dva dni, ko s pomočjo lokalne kapitanije in potapljačev barko uspeli rešiti obalnega objema.