------------------
Prekrasno poletno sobotno popolde. Maestral počasi zgublja svojo moč. Natovorjeni kot Šerpe korakamo proti F pomolu, kjer je vezana naša prelepa Anja (Elan 333), ki nas bo letos popeljaja po jadranski modrini.
Z muko spravimo vso prtljago na krov in že se začne bitka s prostorom. Kam spraviti vso to hrano in obleko? Punce kot mladi hrčki pospravijo vse. Vse štima, vse je na svojem mestu. Sedimo v kokpitu, čakamo samo še Petra. Vidim ga kako prihaja po pomolu, zato hitro skočim z barke, da bi mu pomagal s prtljago. Vzel je vse, tudi ribiške palice. Vžgem motor, odvežemo barko in že zapuščamo marino.
Stojim za krmilom in še zmeraj ne verjamem, da je napočil čas tako težko pričakovanega dopusta. Sit sem že bil neprestanega dela, ki me je počasi spravljal ob pamet. Peter še pospravlja svoje stvari. Nebo brez oblačka prižiga zvezde, eno za drugo, kar obeta prekrasno noč. Velika bela luna zapušča Slavnikov objem. Vetra ni, ampak zaradi jasne noči pričakujemo burinček. V kokpitu vidim vedra lica, polna lepih pričakovanj. V Piranu opravimo še zadnje formalnosti in že režemo valove po Piranskem zalivu. Ob boku se v soju lune vije turkizno modra linija. Savudrijski svetilnik je že za nami. Krmilo prevzame Peter, jaz pa vzamem v roko karto, da si bolje pogledam istrske pliče, saj ni ne želim kakšnega bližnjega srečanja. V Umagu se privežemo ob vhodu v marino, da rešimo mejne formalnosti. Medtem ko policaj gleda dokumente, pogledamo še vremensko napoved. Vreme stabilno, na južnem jadranu možnost neverina. Na severnem jadranu jasno, čez noč umirjen severnik do severvzhodnik. Pomirjeni se počasi odvežemo in že plujemo na jug. Veter je šibak, ampak se kljub temu odločimo za jadranje. Na barki kar naenkrat zavlada tišina. Sliši se le Anjino rezanje globoke črnine. Družbo nam delajo leteče ribe, ki okoli nas letijo v plesočem ritmu. Na svoji levi gledam tisočero lučk istrskih mest, kako počasi lezejo mimo nas. V kokpitu ob soju Petrove cigarete vlada romanitčno vzdušje.
Z vetrom v pol krme, okoli 01.00 ure prijadramo pred Rovinj. Mogočna cerkev bedi nad spečim mestom. Marina je polna, zato izberemo idealen zalivček nedaleč od marine, ki je popolnoma zaščiten od burje. Ranljivi bi bili samo z ene strani (lebič).V zalivčku naštejemo okoli 10 jadrnic, ki se mirno zibajo v nočnem spancu. Za sigurnost se sidramo daleč od vseh. Ozrem se kvišku in zazrem preprogo belih pik. Takšnega neba še nisem videl. Sem pač mestni otrok. Sedimo v kokpitu, ko se Irena nagne in prišepne:« Joj, samo da ne bi imeli kakšne nevihte!« Pomirim jo s sigurnim tonom:« Ah, ne boj se, kaj ne vidiš kakšno lepo vreme imamo, pa tudi napovedi so prekrasne.« Malo še pokramljamo, vendar nas dolga pot prisili k počitku. Nihče od nas ne bi nikoli pomislil na to, kaj nas bo čakalo čez slabe tri ure.
Ura je bila 03.30, ko sredi spanca zaslišim glasno ropotanje dvižnice ob jambor, nato pa glasno žvižganje vetra. V trenutku sem zbujen in že tečem proti kokpitu. Glavo pomolim ven. Prizor ki sem ga takrat videl, mi bo ostal za vedno. Za krmo, v smeri vhoda v zaliv, cca. 20 m nad vodno gladino zagledam ogromen oblak in bel prah ki se bliža barki. Lebič! Po žilah eksplodira adrenalin. Stečem v barko in zbudim Perota, da pride pogledat kaj se pripravlja. Niti ne uspe iz kabine ko nenaden reful položi barko skoraj na 90. Zunaj žačne oglušujoče žvižganje. Skočim v kabino, vzamem leatherman, naglavno lučko in si oblečem zgornji del jakne. Punce so zbujene in bledih lic čakajo na najhujše. Glih še uspeva prižgati luči in že sva zunaj, pripravljena na trd boj. Peter vžge motor. Dež pada vodoravno in s tako silo, kot da bi mi v lice treskale igle. Grem za krmilo in pogledam na display. 52, na refule tudi 56 in več vozlov. Ups, to pa ni dobro. Ozrem se okoli in vidim gručo jadrnic, ki se borijo za preživetje. Nahajamo se na drugi strani zaliva. Kaos, popolni kaos. Nekdo nam je zataknil sidro in nas vleče proti obali. Z motorjem skušamo držati barko na mestu, a nam ne uspeva. S krmo smo obrnjeni proti vetru. Val je ogromen in nam zaliva kokpit. Kljub jakni, sem popolnoma moker. Skušam obrniti in se izogniti ostalim barkam v zalivu, a mi ne uspeva preveč. Barka gre po svoje, krmilo ne uboga. Okoli nas imajo še vsi sidra v vodi. Zgleda da so vsa prepletena. Kaj zdaj? Skušava ostati mirna in obvladati situacijo. Nekako uspem manevrirati med barkami in se izogibat trkom. Nenadoma začne vse piskati. Globina kaže 5 metrov. Neeeee, obala, nasedli bomo!!! Dosti večja jadrnica nam je zataknila sidro in nas vleče na obalo. Kaj zdaj. Pero reče naj vzamem bokobran, ga privežem na verigo in spustim verigo v vodo. Ni druge režitve. Vlečejo nas na obalo, prepletenega sidra pa ne skušamo niti dvigniti. Vzamem bokobran in stečem na pramec. Prižgem si naglavno lučko, zvežem bokobran (pašnjak je bil narejen s stotinki) in že spuščam verigo. V tisti meglici že vidim obalo in tisto jadrnico, ki je že nasedla. Vsi nekaj kričijo, a nobenega ne razumem. Spuščam verigo, ko se naenkrat nekaj zaskoči. Veriga noče v vodo. Kaj je zdaj!? Pogledam bolje in vidim star zaruznjen gambet na koncu verige. Ne me rolat!!! Pero mi kriči naj pohitim, ker je globina samo še 3 metre. Probam na roko. Ni šans!! Spomnem se mojega leathermana, zlatega leathermana. Klešča že delajo in gambet je odstranjen. Veriga čofne v vodo. Gremo, gremo, gremo, gas, gas!!! Počasi a sigurno se rešujemo obalnega objema. Nevihta pojenja, val pada. Zapeljemo v zavetje, za otoček nasproti marine. Rešeni smo. Vrtimo se v krogu, da mine nevihta. Ura je 04.00. Punce so prebledele a srečne. Ponosen sem na naju. Nisva se ustrašila in ni nas prijela panika. Skušala sva ostati mirna in puncama dati občutek varnosti. Preudarno in odgovorno sva ravnala v celi situaciji, še posebej ko sva se odločila spustiti sidro.
Adrenalin je popustil in začnem se tresti kot šiba na vodi. Zapeljem v marino in skušam najti mornarja. Že nam s svetilko maha, da je še eno mesto prosto. Stisne nas na plavajoč pomol, vmes dveh večjih bark. Nekako se privežemo. Mornar nam pove, da je en kup bark nasedlo in da je celo marina pokonci. Mi smo se rešili.
Preoblečem si mokre cunje, potem pa še pomagam pospravit kaos v salonu. Vse je bilo zmetano na kup. Preveč sem utrujen še za kakšno opravilo. Samo še ležem na posteljo in že spim kot hrček.
Goran Podunavac
