OdgovorNapisal/-a jorgovan » Pe Jul 03, 2015 19:57
Svojo 7,3m dolgo pasaro, letnik 1969, delo mojstra iz Novalje, sem uspel prenoviti in splaviti. V juliju 2013 je zaplula v teritorialne vode RH, kjer je še sedaj. No, poleti je ene dva meseca v morju, čez zimo pa počiva na klocnih in gumah.
Barčici je ime Velebit, kar je bilo originalno ime, zato sem ga obdržal. Pa brusil, plastificiral in barval sem ga na odprtem, nekje v ind. coni Novalja, in pri tem ves čas pazil na vreme, ki se je ponavadi spreminjalo nad gorskim grebenom Velebita.
Na hitro bom opisal proces. Barka je v osnovi sestavljena iz hrasta in murve, dobro ohranjena in nič gnila. Ker je nasedla na privezu, je imela odlomljen gredelj in nekaj lukenj v trupu. Mašina torpedo 18/24 je šla na generalno obnovo, neprijetno presečenje je bil počen blok, zato ga je nadomestil novi od Volvota.
Prijatelj, ki je obvlada materiale in obnovo čolnov, mi je s prikolico privlekel barko do ograde. Že to je bil zanimiv projekt zase. Barka je bila brez kobilice - 100kg lesene deske, ki je ležala ob njej. V Kammu sem kupil 10 metrskih inox vijačnih palic, matice in sveder, in na dvorišču hiše v Novalji s pomočjo majhne avtomehanične dvigalke privil gredelj na rebra. Potem sem v vsako stran, bok čolna, zvrtal po tri večje luknje za zidarske cevi. Nato sva s prijateljem na vsak stran postavila konstrukcijo, ki je čoln držala, in podenj zapeljala prikolico. Seveda, neregistrirano, in prevfidno dva km do ograde za obnovo.
Ker je bilo tam že polno čolnov, sem se zadeve lotil kar zunaj, na neki stari prikolici, ki smo jo seveda s poliestrom povsem zapacali... Kupit sto metrov podaljška in na delo.
Najprej sem v nekaj dneh s čimmanj škode odbil, odžagal, odtrgal in snel kabino. Pomoč sem imel le v trenutku, ko smo štirje prijeli kabino in jo odnesli nekaj metrov vstran, kjer je bila v obdelavi nalednji mesec.
Nato sem zbrusil vso staro barvo in kit, z lesom poflikal čoln in s pomočjo mojstra, ki sem ga plačal za en teden, plastificiral kompletno školjko, po fazah.
Ker je bilo čez dan prevroče, sva delala v glavnem čez noč, kar se je običajno zavleklo do dvanajstih opoldne naslednjega dne, potem pa za štiri ure spat, jaz nazaj vse prebrusit s flekserico in pripravit, pa zvečer spet nočna za nova dva sloja. Najprej sva oblekla cel zgornji del in pol metra čez rob proti vodi, da je bila barka trdnejša, ko sva ja z ročno dizalico na ketne obračala. Potem pa še nekajkrat čez obe strani spodnji del in vsakokrat dvojno čez kobilico.
Vsega skupaj cca 6 do 8 slojev tkanine, čez gredelj mogoče 10 do 12.
Malo manj slojev čez kabino, ampak takrat sem delal že sam s svojo drago in sva vse dokaj optimalno poplastificirala. Za celo barko cca pol tone poliestra in 100 do 130 m steklenih vlaken v roli, težko je točno vedeti...
Potem kitanje in brušenje v nedogled. Pa protizdrsna površina, ki sem jo naredil odlično in uporabno z malo bolj redkim polister kitom in grobim fasadnim valčkom - tista pena z večjimi luknjami. Ful priporočam, bistveno boljše od peska, ki ga potem raznašaš po celem čolnu.
Cerada, okna, elektrika, kvalitetna inox ograja, ki sem jo mojstru pomagal variti in sestavljati in račji kljun, so bili doživetja, ki jih je težko na hitro opisat. Ob priliki bom še kaj dopisal. Naj samo omenim, da sem uspel z eno 140w sončno celico in 185Ah akumulatorjem, brez alternatorja (ki je vsekakor v planu v bližnji prihodnosti), imeti 24h/dan delujoč hladilnik, čez dan pa tudi GPS in fishfinder, računalnik, za nafilat telefone, foto in podobno.
Od leta 2013, ko sem zaključil obnovo, sem uspel do zdaj preživeti enkrat po dva meseca in drugo leto enega in pol, živeč non stop na čolničku (seveda sem šel na obalo, ampak včasih tudi po več dni ne, in spal sem vedno na ladjici), v glavnem s svojo ljubo... Preplula sva cca 1000nM in obšla ene 12 jadranskih otokov in otočkov.
Skromna, a uporabna izbica, ki si jo sam urediš, postane tvoje zavetje, dom, prijatelj, tudi skrb, stres, strošek. Kar se tiče financ, je moj čolniček zelo šparoven. S hitrostjo dobrih 6 vozlov me vozi naokrog s porabo cca. 1l dizla na uro. S predelanim 50l inox pivskim sodčkom prevozim cca. 500km, predvsem pa poceni preživim kar dolgo časa na morju, kar mi je pomemben faktor.
Izkazal se je tudi že v bolj neprijaznem vremenu. Z deklico sva se kake tri ure borila s senjsko burjo med Loparjem in Punatom, zdržal je jugo z valovi in proti njim, pa tudi midva sva se naučila marsikaj. Od začetne prestrašenosti vsakič, ko voda ni šajba, spoznaš, da se da marsikaj in da na morju nikdar ni laboratorijskih razmer. Utrdila sva spoznanje, da je narava lepa, spoštovanja vredna, modra, stara gospa, ki jo lahko dobro spoznaš in uživaš in se učiš in si polniš baterije v njeni družbi, ampak se z njo vseeno ne moreš zajebavat.
V glavnem sem delal sam, ogromno mi je pomagala moja deklica, s katero sva julij 2012 preživela na soncu, vsak s svojo fleksarico v roki, vsak dan od osmih zjutraj do desetih zvečer, cel mesec, vse nedelje razen ene, ko je imela rojstni dan in sva šla na pivo... Drugač pa voda, cedevita in menza, dan za dnem. Čeprav se marsikomu zdi nerazumljivo, mi ne bo nikoli žal, da sem trošil čas, denar, življenje in energijo na starih kosih lesa. Vedno bom prepričan, da se je splačalo. Hvala tu in zdaj in vedno, Velebit je najin malo poseben vikend.
