Kratka zgodba o Luftarju

[luftar]

Zakaj Luftar?

Ko sem se moral prijaviti na forum Morjeplovec in si »izbrati bojno ime«, mi je v trenutku preblisnilo »Luftar«. V kasnejšem razmišljanju sem prišel do sklepa, da je pravzaprav vse moje življenje nekako pod tem psevdonimom.

V otroštvu, to je bilo med drugo svetovno vojno sem mami povzročil največjo grozo, ko sem s hčerko Kidriča, ki je bila takrat pri nas v tajnosti, v reji, pobegnil izpred trgovine, kamor je šla mama nakupovat. Naju so par ur iskali in našli pred italjanskim blokom. Lahko si samo zamislite, kaj bi bilo če bi naju Italijani prijeli in zvedeli s čigavo hčerko sem. Takrat je bila za Kidričem in njegovo družino razpisana denarna nagrada.

Kasneje so mi očeta in brata odpeljali v Dachau, mamo in sestro pa v internacijo nekam na Koroško. Ostal sem sam pri sosedih, kamor me je odnesel vojak. Kasneje me je k sebi vzel stric, toda vkljub temu sem vedno kam ušel in se sprehajal po Koleziji od soseda do soseda in tudi marsikdaj kje prespal. Iz vsega tega sledi, da sem že takrat »luftal«.

Imel sem srečo, da so se vsi domači vrnili iz internacije, vendar mi je medvojno potepanje ostalo v krvi in sem vse do šole in tudi kasneje nenehno povzročal staršem nemalo problemov. Potepal sem se okoli, na Gradaščici naredil splav s katerim smo se vozili, kopal v njej še pred poletjem, se v njej naučil plavati, vmes pa tudi staknil tako močno pljučnico, da so starši čakali ali bom preživel ali ne, skratka jim delal sive lase.

Pri tem odraščanju sem nekako zašel tudi v umetniške vode in sem na raznih proslavah recitiral razne pesmi. Med drugim sem nastopil tudi v prvem filmu Kekec kot eden izmed fantov, kateri smo se v filmu pretepali. Seveda nikakor ni manjkalo potepanja po bližnjih travnikih, streljanja z lokom, ki sem si ga sam naredil, plezanja po drevesih in ostalih vragolij. Torej je bilo tudi v tem obdobju nekaj »luftanja«.

V najstniških letih so mi ob priliki šolskega zdravstvenega pregleda ugotovili, da imam krivo hrbtenico. Navodilo je bilo ortopedska telovadba ali pa redna telovadba v enem od telovadnih društev. Dali so mi na izbiro, vendar mi je prvo zvenelo nekako tuje čudno, nevarno, zato sem se raje odločil za redno telovadbo.

Slučaj je nanesel, da sem prišel v Partizan Narodni dom ravno na dan pionirskih tekem. Nekako sem se prerinil v tretjo vrsto in sem tam tekmoval. Po tekmi sem v tej vrsti tudi ostal. Šele kasneje sem zvedel, da če si v višji vrsti tem boljši si. Vendar sem se po rednih vadbah in nekaj tekmah že znašel v prvi pionirski vrsti in kmalu postal eden iz,med boljših. To pa je nam nekaterim že dalo prednost, da smo včasih lahko telovadili skupaj z mladinci, ki so bili za nas seveda vzor.

Naslednje leto pa sem bil že toliko star, da sem lahko telovadil v mladinski vrsti in sem se takoj v prvih tekmah uvrstil v prvo vrsto. To nam je nekaterim boljšim zopet dalo priliko, da občasno treniramo v takratni študijski telovadnici. Takrat je v mladinski prvi vrsti telovadil tudi Miro Cerar, ki je bil že takrat mladinski državni prvak. Ko je Miro postal toliko star, da je nastopil za člane in tam postal državni prvak, sem jaz takrat postal mladinski prvak v prvem razredu v obveznih vajah, skupno pa drugi v Jugoslaviji. Dobro se spomnim da sem na krogih od vseh sodnikov dobil skupno oceno 10, kar se do tedaj še ni zgodilo. Od takrat me je naš trener Gregorka klical kar deset-deset. No pa tudi tukaj je bilo nekaj »luftanja«, poleg tega pa se je ekipa s katero smo telovadili nekako razpustila in vse skupaj ni bilo več tako družabno.

Takrat sem hodil na ekonomsko srednjo šolo in sem na šolskih proslavah nastopal v folklorni grupi včasih pa vodil pevski zbor. Tega pa sem se naučil na seminarju za brigade, kjer sem pel v pevskem zboru za zaključek seminarja. Tudi kasneje ko sem bil v brigadi v Nišu, sem ustanovil pevski zbor, ki je kasneje sicer brez mene na zveznem tekmovanju brigad odnesel tretje mesto. Slučaj je namreč hotel, da sem kot predsednik mladinske organizacije na šoli, moral z jugoslovansko mladinsko delegacijo v Egipt, na povabilo takratnega predsenika Naserja. Tako nisem mogel voditi zbora.

Še predno sem dokončno nehal s telovadbo, me je profesorica za telovadbo na naši šoli, povabila, da bi pričel plesati fokloro pri skupini Tine Rožanc. Nekaj časa sem nato omahoval med telovadbo in folkloro, na koncu pa je slednja zmagala. Bilo je pač veliko bolj prijetno plesati, hoditi na nastope, obiskovati razne kraje tako doma kot v tujini in še danes posedujem skupinski potni list ko smo potovali v Italijo. Takrat je posameznik še zelo težko prišel do potnega lista. Vkljub temu pa je bilo zelo veselo in zopet sem »lufatal«

Služenje takratne vojske sem imel v Karlovcu, kjer sem bil bolničar v garnizoni ambulanti. Po tromesečnem usposabljanju v Ljubljani pa sem prevzel delo v apoteki, kjer sem ostal do konca služenja vojaškega roka. Med usposabljanjem v Ljubljani pa sem si prislužil tudi zapor. To je bilo posebno zabavno. Meni kot »luftarju« že takrat ni šlo v račun, da sem v domačem kraju zaprt za ograjo. Zgodilo se je, da sem se s prijateljem, ki je neki večer doma prirejal zabavo dogovoril, da bom tudi jaz prišel. Smola je hotela, da sem bil takrat določen za stražarja. Ker nisem hotel manjkati na zabavi, sem se dogovoril s prijateljem v četi, da me zamenja na straži.

Zjutraj, ko sem zopet zamenjal prijatelja na straži pa so me že klicali na raport, kje sem bil. Sprva sem vse zanikal, kasneje pa sem videl da so vse vedeli, vkljub temu da sva mislila, da sva edina, ki sva vedela za zamenjavo. Moral sem vse priznati. Vendar sem jim dejal, da sem bil celo noč pri dekletu in nikjer drugje, kar je bila edina majhna olajševalna okolnost. Ker pa je bila takrat dežurna vsa naša četa, bi za to dejanje morali odgovarjati tudi moji predpostavljeni do kapetana, so vse lepo »zataškali«.

Nisem pa smel v mesto in s tem tudi domov, kamor sem vsak teden nosil perilo, da mi gaje mama oprala. Tako sem imel vedno isto perilo, ne pa enkrat premajhne enkrat prevelike gate. Ker me ni bilo domov je prišel oče, da bi videl, kaj je z mano. Povedal sem mu, istočasno pa sem mu hotel dati perilo, kar pa mi na »kapiji« niso dovolili. Zmenila sva se in sem mu vrgel perilo čez ograjo. »Hop cefizel pa te mam«, zopet sem bil takoj na raportu. Tokrat sem si prislužil kazen dva dni aresta češ da izdajam vojaško tajno. Toda dovolj zgodbic in »luftanja« v vojski.

Po končani vojski sem se moral nekje zaposliti in slučaj je nanesel, da je bila moja prva služba v Elanu, kjer sem imel razna dela v komerciali, kasneje pa sem bil vodja prodaje za čolne, kjer sem bil deset let in lahko rečem, da sem bil prvi trgovec za čolne v bivši Jugoslaviji. Kasneje me je službovanje zaneslo v Savo, kjer sem vodil prodajo avto pnevmatike za področje Jugoslavije. Nato me je pot zanesla v Zagreb, tam pa sem bil predstavnik tvornice duhana Zagreb, za področje Slovenije. Po razpadu »juge« sem ostal brez dela, ustanovil svoje podjetje, prodajal čistila za avstrijskega dobavitelja in imel zastopstvo za gumi čolne RIS Zagreb. Kmalu je RIS propadel, avstrijski proizvajalec je šel v penzijo, jaz pa sem zbolel na pljučih in končal na Golniku. Pa sem bil spet na »luftu«, le da mi ga je tokrat primanjkovalo in sem bolj težko »luftov«.Imel sem srečo, da sem nekako z nakupom let ujel pokojnino, ter sedaj »luftam« na morjeplovcu kot trenutno najstarejši morjeplovec in 50% invalild.

Nekako v štiridesetih letih mojega življenja sem se lotil tudi malo resnejšega potapljanja s potapljaško opremo. Opravil sem vse potrebne izpite, si kupil opremo in kompresor, katerega sem namestil na jadrnico. Poleg tega sem se tudi redno izobraževal in dosegel znanje Instruktorja 2 zvezdi po mednarodni CMAS izobrazbi. Za nekaj časa sem tudi volontersko prevzel mesto predsednika DRM, najstarejšega potapljaškega kluba v Jugoslaviji. Sodeloval sem tudi pri razdružitvi jugoslovanskih potapljaških zvez in sem bil nekaj časa potpredsenik Slovenske potapljaške Zveze.

V Elanu sem se zastrupil z morjem in kmalu sem imel svoj gliser GT 901. Vendar sem se kmalu naveličal razbijanja po valovih in si omislil manjšo jadrnico Flamingo. Ta pa je kmalu postala premajhna za družino ter sem si omislil večjo rabljeno 9 metrsko barko, katero sem imel skoraj 25 let in z njo doživel mnogo zanimivega. Bilo je lepo, hudo, z njo sem bil dva krat v Grčiji. Sedaj sem si zopet nakopal dela, ko sem kupil večjo 35 čevljov dolgo rabljeno jadrnico First 35. Dela bom imel dovolj, pa tudi užitka v jadranju.


Tako pa smo tam! Kot vidite Luftar še vedno »lufta«, dokler bo še kaj »lufta«

Lep pozdrav vsem!

P.S.

Vmes sem priluftal še ženo in dva sinova in sedaj skupaj skrbimo za čisti »luft«

[admin]

Wauuu, Luftar!

Kakšna zanimiva avtobiografija! Vsaka čast, želim pa ti, da bi še veliko desetletij uspešno "luftov" po Jadranu in Sredozemlju ter seveda tudi po Morjeplovcu!

[ben]

Hojla.

Ga ni večjega ,Luftarja kot je Luftar

Bravo.

Lp. Ben

[papa]

A verjamete v reinkernacijo ?
Jas verjamem in ko se vrnem v naslednjem življenju si želim bit točno takle k je tale naš luftar
Želim pa ti, da bi še velikrat sam prštimal barko za novo sezono

lp papa

[Novinec]

Očitno je, da je bil nick izbran prav načrtno. Da bi še dolgo "luftal!

LP

[navigator]

Luftar.. poznava se sicer ne.. a kot da bi se..

[luftar]

Kaj veš? Morda pa se, Ljubljana je majhno mesto.

[igorb]

vsa čast

[Joško]

Lahko rečem, da si imel zelo zanimivo in pestro življenje. Posebno mladost si imel lepo, povezano s športom! Kapo dol!!

Želim ti, da bi še dolgo luftal po tem svetu!

Pa pojdi že malo v Bunarino, barka čaka!! Nazaj grede pa se le ustavi v Izoli!

[luftar]

Joško, tvoje vabilo prepozno prejel. Medtem sem bil že v Bunarini. Pošlji mi številko tvojega telefona. Drugič se ti sigurno oglasim. Lep pozdrav!

[Joško]

Na desni strani zaslona se ti večkrat pojavi!!