Ples vetra in morja

[Ariki]

Barbaro in Pavleta sem spoznal leta 2004 v Izoli, ko sta končevala in splovila Vihro III. Potem sta imela Vihro nekaj let zasidrano v Strunjanu, zdaj pa je vihra v Grčiji.

Že takrat v Izoli mi je Barbara zaupala svojo veliko željo: po knjigi. Zdaj ji je uspelo. Knjiga, ki smo jo veseli vsi, ki imamo radi morje, je končno izšla. Barbara pa je v uvodu napisala takole:

"Že od rane mladosti, sem bila »nora« na morje. A ne na sončenje, plavanje in poležavanje na plaži. Občudovala sem morski vonj, zmeraj drugačne barve, v katere se je odevalo, nežne in drobne valove, velike in glasne, s katerimi se je poigraval veter.
Opazovala sem jadrnice, ki so z belimi,široko razpetimi jadri plule po morju tako lahkotno, kot bi drsele po ledu. Predvsem pa sem, ko sem sedela ob obali, čutila, kako široko in v različne dele sveta odprto pot nam ponuja morje.
Niti ene poletne počitnice niso minile, ne da bi vsaj nekaj dni preživela ob njem.

Leta 1998 je moj prijatelj Pavle, nekoliko tudi po moji krivdi, kupil dvajset let staro osemmetrsko jadrnico. Ko smo s takratnim lastnikom prvič odšli na poskusno vožnjo, sva odkrila, da sva takorekoč rojena za jadranje. V naslednjih štirih letih sva na njej preživela več kot 250 dni in noči. To je bilo eno najlepših obdobij mojega življenja."

Barbarin E.mail: ples.vetra.in.morja@gmail.com

[barbaracirman]

Lep pozdrav vsem morjeplovcem in posebna zahvala Matjažu Chvatalu za prisrčno objavo prve knjige pomorke Barbare Cirman in njenega prijatelja Pavleta Jerine, ki se želita udeležiti aprilskega srečanja morjeplovcev,kjerkoli že bo. V prilogi pošiljam kratko reklamo za svojo prvo knjigo. Upam, da bo srečno priplula do cilja. Lep pozdrav vsem v najinem imenu
Barbara

Priloga

Potovati in napisati potopis

Potovati in napisati potopis; že od davnih srednješolskih dni je bila to moja največja želja.A ker nisem nikamor potovala, tudi pisati nisem imela o čem.Leto za letom mi je uspelo napisati le po tri do štiri strani osebnega dnevnika(največ za teden dni).

Začuda pa sem s pisanjem ladijskega dnevnika začela takoj po Pavletom nakupu jadrnice jeseni 1998. Iz dneva v dan je rasel in se debelil in kmalu sem morala kupiti novega.Z leti je postal moj dober prijatelj. Ob njem sem se smejala in jokala, vanj sem vlila vse svoje vtise,želje in skrbi. Brez njega, predvsem pa Pavleta, tudi Plesa vetra in morja ne bi bilo.
Kajti vsi dogodki, opisani v knjigi, temeljijo na zapisih.Zajemajo obdobje zadnjih desetih let, ko sva skoraj vsake poletne počitnice preživela na morju. Vsako poletje sva se odpravila drugam.Tako sva počasi objadrala veliko jadranskih otokov, se ustavila ob črnogorski obali,se spočila v Boki Kotorski, nasedla ob albanski obali,plula brez ustreznega zemljevida do Krfa in ob italijanski vzhodni obali ter končno na jonskih otokih našla svoj konček raja.
Knjiga, ki kronološko sledi najbolj zanimivim in napetim doživljajem, je primerno berilo za vse, ki imajo radi morje, pa četudi niso nikoli niti trenutka preživeli na jadrnici.Tudi stare morske mačke bo mogoče pritegnila, saj jim bo lahko prijetna sopotnica ob podobnih poteh, kot sva jih na valovih Jadranskega in Jonskega doživela midva.