.
Članek je bil objavljen v Poletu, to je delova priloga.
Besedilo Vane Fortič
V tiho in skrivnostno modrino le previdno
POTAPLJAČ ZAČETNIK GRE POD VODO. IN NEKAJ OSNOV O PODVODNEM LOVU
S potapljanjem sem se začel ukvarjati že pri sedmih letih. Oče je bil nekaj let jugoslovanski kulturni ataše v Rimu in od tam je k nam »izvozil« taborjenje in podvodni lov, ki sta bila pri nas šele v povojih. Oboje je tesno povezano z ljubeznijo do narave, danes, ko pred našimi očmi vse bolj propada, še toliko bolj.
Moja oprema za podvodni lov, to je bil površinski lov, je bila maska Pirelli z vgrajeno dihalko, ki je pokrivala ves obraz in ni omogočala izenačevanja pritiska, kratke plavuti in puška na vzmet. Potapljaške obleke še nisem imel in v vodi sva z očetom vztrajala, dokler nisva ujela za obed. Pogosto sva bila na koncu od mraza že vsa modra in se tresla kot šibi na vodi. Takrat sem ujel prvega ciplja. Tabor smo postavljali pri nekem kmetu, danes je tu avtokamp Stella Maris pri Umagu.
Kasneje smo taborili v kampu RTV Lopar na Rabu. Tu je lovil tudi moj kasnejši učitelj Jože Turk, s katerim sva skupaj osvojila dva naslova ekipnih državnih prvakov, med posamezniki pa je bil Jože jugoslovanski prvak trikrat, jaz enkrat.
Z včlanitvijo v klub Neptun, kasneje v DRM Ljubljana, sem opremo postopoma dopolnjeval s potapljaško obleko, puškami na gumo in zrak, z nastopanji na tekmovanjih pa še neštetimi pripomočki. Sledil je nakup gumenjaka, še danes najbolj primernega plovila za potapljanje.
V DRM Ljubljana sem naredil potapljaške izpite za potapljanje z avtonomnimi aparati – akvalungami, višjo stopnjo sem pridobil v jugoslovanski mornarici kot protidiverzant pri znanem učitelju vojaškega potapljanja, vodniku Brodariču v Pulju.
Tudi akvalunge (to so jeklenke in regulator dihanja) sem kupil, a samo opazovanje pod morsko gladino mi ni bilo dovolj in sem se posvetil le podvodnemu lovu, disciplini prostega potapljanja. Ko rekreativni potapljač opravi večje število potopov, se navadno odloči za neko usmeritev. Športno-tekmovalno, raziskovalno ali reševalno.
Danes Slovenska potapljaška zveza (SPZ) pod svojim okriljem združuje številna društva in potapljaške športe: prosto potapljanje, podvodno fotografijo in video, podvodni lov, podvodni hokej ter hitrostno potapljanje in plavanje, rekreacijo ter reševalno dejavnost. Potapljači ali bolje raziskovalci potapljači se navadno profesionalno ukvarjajo z morsko biologijo, arheologijo ali jamskim potapljanjem. Tehnično potapljanje, pri katerem potapljači namesto stisnjenega zraka uporabljajo mešanice dihalnih plinov nitrox (kisik in dušik) in trimix (kisik, helij, dušik), in jamsko potapljanje sta tudi del dejavnosti SPZ.
Abeceda vseh potapljaških disciplin
Prosto potapljanje (tudi: potapljanje na vdih) je abeceda vseh disciplin potapljanja. Arijan Rapuš že deset let uči in predava o varnem prostem potapljanju v šoli Apnea center 2000 po merilih najstarejše in najuglednejše šole na svetu, šole Apnea academy.
Na tečajih opaža, da se vanje prijavljajo tudi zelo slabi plavalci. Meni, da mora biti potapljaški začetnik najprej dober plavalec z razvitimi sposobnostmi dobrega počutja in prilagajanja vodnemu elementu.
Dober plavalec se lahko v kritičnih trenutkih pravilno odzove, kar je osnovni pogoj za prosto potapljanje ali potapljanje z avtonomno opremo. Ne glede na starost naj bi potapljaški začetnik najprej opravil tečaj plavanja, nato prostega potapljanja in šele na koncu tečaj potapljanja z avtonomno opremo.
Rapuš opaža, da je predznanje avtonomnega potapljanja ali podvodnega lova na tečajih prej slabost kakor prednost. Težko je namreč pri tečajniku odpraviti pridobljene napake. Osnovna tehnika, ki jo zahtevajo standardi AA, je znanje prsnega in prostega plavanja. Že na začetku tečaja preverijo znanje teh dveh plavalnih disciplin in če ju tečajniki ne obvladajo dovolj, jim pomagajo z nasveti, dokler jih ne osvojijo. Koordinacija gibov pri obeh plavalnih tehnikah je pomembna za pravilno plavanje s plavutmi, potapljanje in reševanje v nevarnosti.
Največ tečajnikov je starih med 25 in 55 let in se želijo ukvarjati s podvodnim lovom. Prevladuje moška populacija, v zadnjih letih so se opogumila tudi dekleta, ki po sposobnostih ne zaostajajo za fanti. Potapljanje privlači ljudi različnih poklicev, od vrtnarjev do zdravnikov.
Tečaji Arijana Rapuša poleg teorije in praktičnih vaj vsebujejo tudi posebne programe dihalnih vaj, meditativnih in avtosugestivnih tehnik.
Moški je bil najprej lovec in ribič
Ko me vprašajo, zakaj se ukvarjam s podvodnim lovom, imam pripravljenih kar nekaj odgovorov. Podvodni lov je atavizem. Moški smo bili v pradavnini najprej lovci in ribiči in to nam je nekaterim ostalo vse do danes. Atavizem je edini pri podvodnem lovu, vse potapljaške discipline pa so zanimive, ker je potapljanje zelo raznolika dejavnost, ki vsebuje številne aktivnosti in občutja. Je šport, ki zahteva dobro psihofizično pripravljenost in kjer tekmovalci merijo moči na različnih stopnjah tekmovanj, kjer je cilj uvrstitev, športni dosežek. O podvodnem lovu sta brošuro že pred mnogimi leti napisala Krešo Petrovič in Jože Turk, novejše je delo Mateta Dolenca: Potapljanje na vdih in podvodni ribolov, Zavod za šport Slovenije, 2004. Vse potapljaške discipline pa še kaj opisuje knjiga Podmorski svet in mi, Prešernova založba, 1991.
Potapljanje je tudi premagovanje samega sebe v zahtevnih psihofizičnih razmerah: v neznanem, ker je voda, pa čeprav v materinem trebuhu prebivamo v njej, tujem elementu, v kalni vodi s slabo vidljivostjo, v morskih tokovih in v morju, kjer so tudi nevarne živali. Od vseh potapljaških disciplin je najbolj zahtevno v vseh pogledih jamsko potapljanje.
Potapljanje je tudi spoznavanje lepot narave, morja in kopnega, je navtika. Ni pravega potapljanja brez čolna, s katerim postanejo dostopni najlepši podmorski tereni. In je druženje ter redno izobraževanje v društvih. Nepozabne so zanimive zgodbe in doživetja!
Rapuš opozarja, da je za začetnike že sama voda lahko nevarnost, če se ne držijo točno določenih pravil. Tudi tečajniki povedo, da se šele po opravljenem tečaju zavedajo, kakšnim nevarnostim so se prej izpostavljali in kako tanka je v vodi meja med življenjem in smrtjo. Najbolj ga je strah, ko vidi mlade ljudi, ki investirajo zajetne denarce v potapljaško opremo, v svojo varnost in znanje pa nič.
Pri potapljanju in vodenju tečajev je izkusil že kar nekaj neprijetnih doživetij. Kljub temu da je imel bojo in bil le 25 m od obale, ga je povozil vodni skuter in mu poškodoval roko. Zelo ga je zaznamovala tudi smrt mladega podvodnega lovca, ki ga je do smrti povozil gliser tik ob obali. Tragično preminuli je zapustil ženo z dvema majhnima punčkama. Zanj in še za nekaj takih podobnih primerov so na Rapuševi spletni strani www.apnea2000-ar.si/ zbirali denar.
Prav soočanje z družinami v takih tragedijah opozarja na nevarnosti, ki prežijo v morju. Da bi bilo nesreč čim manj, za otroke osnovnih šol brezplačno predava o varnosti med potapljanjem.
Voda otroku prijateljica
Lorenzo Manfredini, italijanski športni psiholog, opozarja na napake pri vzgoji otrok. Otrok ves vesel teče ob obali, starši pa takoj kričijo Pazi, ne preblizu, da ne padeš v morje, ker se boš utopil ... Otroku, ki mu je voda prvi življenjski prostor in prijateljica hkrati, postane v trenutku največji sovražnik. To, da lahko pade v vodo, mu lahko razložimo lepše, umirjeno, manj travmatično, da bo vodo spoštoval, ne pa se je bal. Druga napaka je potuha ali nakup opreme ABC, še preden znajo otroci plavati.
Kakovostne tečaje prostega potapljanja vodi tudi slovenski prvak in rekorder Jure Daič iz Maribora.
Človekove zmožnosti prostega potapljanju so prav neverjetne. Na spletni strani www.aida-international.org/ je objavljenih 8 vrst svetovnih rekordov. V športni disciplini CWT (s stalno obtežitvijo), najbolj podobni običajnemu prostemu potapljanju, ima pri moških svetovni rekord Herbert Nitsch z globino 124 metrov, pri ženskah pa Sara Campbell s 96 metri. V statični apneji (dosežen čas brez dihanja pod vodo, v mirovanju) je pri moških kar 11 minut in 35 sekund, Stephane Mifsud, pri ženskah pa 8 minut in 23 sekund, Natalia Molchanova. V kategoriji absolutno, (no limits) je z 214 metri globine rekorder Herbert Nitsch, pri ženskah pa s 160 metri Tanya Streeter.
Brezglavo prizadevanje za rekorde pa je še posebno za neizkušene smrtno nevarno. Pri poskusih rekordnega potopa v dobrih 100 metrov globoko kotanjo med Cresom in Plavnikom je umrlo že nekaj naših in tujih potapljačev. Potapljanje skriva še številne druge nevarnosti. Najbolj je potapljač nevaren samemu sebi, če presega svoje psihofizične zmogljivosti, sledijo nevarnosti plovil, nevarnosti, povezane z vremenom, in nevarni morski organizmi. O vseh se začetniki poučijo na tečajih potapljanja, na tečajih navtike in med pogovori z izkušenimi potapljači.
Ko se Tomaž Favai, eden najuspešnejših slovenskih podvodnih športnikov, ki ima že 30 let izkušenj z vzgojo potapljačev, ozira v preteklost, pravi, da ga je kar groza, kaj in s kakšno opremo smo to počeli. Vsekakor smo pretiravali z globinami potapljanja z zrakom in glede na to, da takrat še ni bilo kompenzatorjev, je prav neverjetno, da ni bilo nesreč več. Šolanje potapljačev je bilo namreč drugačno in pripravljenost potapljačev, ki so končali tečaj, je bila veliko boljša. Pri lovu pa je najbolj pomembno poznavanje lastnih sposobnosti, in če jih, potem si lahko privoščiš marsikaj, ne da bi bilo to nevarno.
Favai, ki ima svojo trgovino: www.scubatom.net/, in tudi sam vzgaja potapljače z avtonomno opremo, pove, da sta se vzgoja potapljačev in oprema zelo spremenili. S pojavom komercialnih šol potapljanja se je pojavil trend skrajševanja trajanja tečajev, tako da za plavanje in apneo običajno zmanjka časa. Danes je obvezni del potapljačeve opreme kompenzator plovnosti, kar močno olajša plovnost na površini, prav tako je v sili ob odvrženih utežeh v pomoč plavanju neoprenska obleka.
Večinoma vsi programi vsebujejo skoraj enak obseg snovi, problem je v tem, da se komercialne šole nagibajo k skrajševanju trajanja tečaja. Tipičen primer so tridnevni tečaji, ki jih organizirajo po številnih tropskih destinacijah. Tisti, ki je tak tečaj končal, dobi enak certifikat kakor tisti, ki je končal kakovosten tečaj. Ne glede na to, da je obdelana vsa zahtevana snov, je bistveno to, v kolikšnem času se je to zgodilo. Človek ima pač omejeno sposobnost sprejemanja informacij in če je teh v kratkem času preveč, si vseh pomembnih ne more zapomniti, kar pa je za začetnika nevarno. Prav tako je treba praktične vaje dobro osvojiti, kar tudi zahteva svoj čas.
V programu vsakega resnega potapljaškega tečaja, tako Favai, bi vsekakor moralo biti poglavje o potapljaški opremi, ki poda tečajniku vse potrebne informacije o tem, katera oprema je primerna. Nakup potapljaške opreme priporoča v specializiranih trgovinah, kjer imajo potapljaške izkušnje in bodo tečajniku tudi svetovali ter mu prodali tisto, kar je zanj primerno, ne pa najdražjega ali pa tistega, česar bi se radi znebili.
Po izkušnjah Tomaža Favaia, ki tečaje organizira vse leto, je minimalen čas trajanja osnovnega potapljaškega tečaja 14 dni! Sam jih vodi po programu CMAS. Tudi za invalide obstajajo posebej prirejeni programi usposabljanja in prav neverjetno je, kaj ti ljudje z voljo in željo zmorejo. Pri nas je na tem področju največ naredil Branko Ravnak iz Slovenskih Konjic, ki vodi IAHD Adriatic.
Cene potapljaških tečajev se gibljejo med 250 in 350 evri.
Jadran kupuje
»Dober dan, ime mi je Jadran in rad bi se ukvarjal s podvodnim lovom. Kakšno opremo potrebujem?«
Žiga Hodnik, trgovina Extremo (www.extremo.si): »Ste začetnik in bi potrebovali popolno opremo?«
»Tako je. Doma imam sicer staro masko in plavuti, tako da se znam potapljati, vendar bi kupil celotno novo opremo. Koliko bi me to prišlo?«
»Vsa oprema, od ABC (maske in dihalke ter plavuti), obleke, podvodne puške do drobnarij vas bo stala med šeststo in dva tisoč evri. Sestaviva primeren komplet opreme, ne predrag, pri pomembnih stvareh pa predlagam, da ne varčujete.«
»Se strinjam.«
»Najprej izberiva obleko in druge neoprenske izdelke. Prodajamo različne tipe oblek, od gladkih na zunanji strani, ki so bolj namenjene izkušenim lovcem, ker so bolj občutljive, za vas pa bi bila primerna znotraj gladka oziroma iz odprtega, rezanega neoprena, na zunanji strani pa s tkanino. Za lov v Jadranu je najbolj primerna obleka debeline 5 mm v maskirni barvi, ki vas naredi manj opaznega. Menim, da je pri lovu v plitkem maskirna obleka pomembna, pri lovu v globokem pa je verjetno ta razlika manj očitna. Kot začetnik pa boste prav gotovo lovili bolj v plitkem.«
»Velja. Ali jo lahko pomerim?«
»Ta obleka se oblači mokra, najlaže s pomočjo tekočega gela za tuširanje ali pa v morju. Obrnila jo bova naokoli, ker bo tkanina laže zdrsnila prek kože kakor odprti neopren. Doma pa se oblecite pod tušem, kajti šele tedaj boste imeli pravi občutek, kako vam obleka pristaja, hkrati pa boste še izprali nečistočo, ostanek proizvodnje. Odvisno od tehnike lova bova izbrala tudi primerno obtežitev.«
»Uf, kako mi je postalo vroče.«
»Verjamem. V vodi bo pa ravno prav. Sedaj poskusite še nogavice. Potrebujete tri milimetre debele nogavice, ki bodo ravno prav tople za obdobje od prvega maja do prvega novembra, v katerem boste lahko mirno lovili s to obleke. Najbolje, da kar takoj pomerite še čevelj plavuti. Morajo biti dve številki večje, kot je številka vaše noge, ker jih boste nosili z nogavicami.«
»Zakaj pa ste mi dali samo čevelj, ne cele plavuti?«
»Zato ker bova najprej ugotovila, kateri čevelj vam najbolj ustreza, potem pa bova izbrala še primeren list in vse vam bom sestavil v plavut. Plavut je najpomembnejši del opreme. S kakovostno boste lahko dolge ure plavali in se potapljali, ne da bi vas bolele noge. Priporočam mehkejšo, bolj elastično oz. odzivno plavut. Poraba kisika med potopom bo manjša in boste lahko dlje časa ostali pod vodo, predvsem pa bo potapljanje tudi bolj varno. Varnost je na prvem mestu. V te čevlje boste lahko kasneje vpeli tudi drugačne, za vaše potrebe in znanje primerne liste.«
»Sedaj pa predvidevam, da je na vrsti maska.«
»Tako je. Maska ne sme imeti prevelikega volumna, mora pa imeti čim večje vidno polje in mora se prilegati vašemu obrazu.«
J: Tako?
»Ali vas kje žuli na nosu ali vam pritiska na sinuse? No, potem pa dodajva še dihalko (snorkel).«
»In to je to?«
»Skoraj. Potrebujete še nož zaradi varnosti (na morskem dnu na potapljače preže ostanki vrvi, mrež in laksov), za hitro usmrtitev ribe, da se ne muči. Primeren je manjši nož, ki ga pritrdimo na pas, da je bliže roki. Boja je po zakonu zaradi varnosti pred gliserji in drugimi udeleženci na morju obvezna, vendar se ne zanašajte le na bojo, stalno poslušajte in opazujte dogajanje okoli sebe, tako boste najbolj varni.«
»Kakšno podvodno puško mi priporočate?«
»Začetniku priporočam aluminijasto puško na eno gumo dolžine devetdeset centimetrov. To je univerzalna dolžina, ki jo boste največ uporabljali. Ko pa boste postali bolj izkušeni, si boste privoščili še kakšno karbonsko ali leseno puško na dve ali tri gume, ki pa lahko stanejo tudi do tisoč evrov ali več, in zraven tudi kakšno kratko, aluminijasto za lov rib v njihovih skrivališčih.« ■
Besedilo Vane Fortič
Članki osnov potapljanja
Moderatorji: moderator2, moderator
Članki osnov potapljanja
pajer 1
Kdor misli, da ne zna molit, naj gre na morje!
Kdor misli, da ne zna molit, naj gre na morje!
Pajer 1 živijo!
Šele danes sem prebral članek Vane Fortiča, s katerim sva se spoznala v DRM-ju ter se s člankom skoraj v celoti strinjam. Vane je navedel, da danes mnoge šole učijo potapljaških veščin in se strinjam, da je v večini šol preveč površno izobraževanje. Menim, da tako Tomaž Favaj kot nekateri klubi kot je DRM, še vedno organizirajo najkvalitetnejše tečaje.
Moram pa reči, da so to predvsem tečaji za avtonomno potapljanje z potapljaško opremo, dobijo pa tudi osnove za prosto potapljanje. Medtem pa je tečajev samo za prosto potapljanje zelo malo. Večinoma se posamezniki učijo pri izkušenih potapljačih prostega potapljanja,
Omenil bi la še izbiro potapljaške obleke. Res je pravilo, da je za lov taka obleka kot je navedel Vane. Za potapljanje z avtonomno opremo, pa bi iz lastnih izkušen svetoval saj en del obleke, - običajno je to na glavi - v rumeni barvi. To je zaradi boljše vidljivosti pri slabih pogojih potapljanja. Pravilo je namreč, da se vedno potapljamo v paru in je včasih zelo dobro, da te sopotapljač lahko hitro najde. Predvsem pa to velja za začetnike.
Lep pozdrav! Luftar
Šele danes sem prebral članek Vane Fortiča, s katerim sva se spoznala v DRM-ju ter se s člankom skoraj v celoti strinjam. Vane je navedel, da danes mnoge šole učijo potapljaških veščin in se strinjam, da je v večini šol preveč površno izobraževanje. Menim, da tako Tomaž Favaj kot nekateri klubi kot je DRM, še vedno organizirajo najkvalitetnejše tečaje.
Moram pa reči, da so to predvsem tečaji za avtonomno potapljanje z potapljaško opremo, dobijo pa tudi osnove za prosto potapljanje. Medtem pa je tečajev samo za prosto potapljanje zelo malo. Večinoma se posamezniki učijo pri izkušenih potapljačih prostega potapljanja,
Omenil bi la še izbiro potapljaške obleke. Res je pravilo, da je za lov taka obleka kot je navedel Vane. Za potapljanje z avtonomno opremo, pa bi iz lastnih izkušen svetoval saj en del obleke, - običajno je to na glavi - v rumeni barvi. To je zaradi boljše vidljivosti pri slabih pogojih potapljanja. Pravilo je namreč, da se vedno potapljamo v paru in je včasih zelo dobro, da te sopotapljač lahko hitro najde. Predvsem pa to velja za začetnike.
Lep pozdrav! Luftar
Kdo je na strani
Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 1 gost
