.
Članek iz sobotne priloge. Poučno za vse nas, ki gremo radi v minus metre, se pravi pod vodo. Tu mislim na pripravo potopa in "očiščeno" glavo. Sam sem članek prebral v eni sapi, potem pa še dvakrat počasi in skoncentrirano, da si čimveč tega znanja zapomnim. Ogromno navodil za samozaščito pri potapljanju od enega minus metra do kamor zmoremo. Preberite in upoštevajte nasvete najboljših na svetu!
Jure Daić, potapljač na vdih
Premikati lastne meje. Vedno znova
Prvi Slovenec, ki se je z enim samim vdihom potopil v več kot 100 metrov globine. Globine, ki si je ne mnogi od nas ne znamo predstavljati, tako kot si ne znamo predstavljati stanja astronavtov v breztežnostnem prostoru. Jure Daić, tridesetletni Mariborčan, spada med deset najboljših globinskih potapljačev na svetu. Tretjega decembra lani je na svetovnem prvenstvu v globinskem potapljanju na Bahamih dosegel neverjetni 101 meter globine.
Bil je tako globoko pod vodo, kamor še ni stopil človek. Ko govoriš z njim, se skupaj z njim potopiš v veliko modrino, na dno oceana, v tisto najmanj raziskano, najbolj skrivnostno. Čeprav ne mistificira, je v njegovih očeh nekaj, kar daje vedeti, da je videl in doživel veliko več, kot hoče povedati. Veliko več, kot bi sploh znal in zmogel, tudi če bi hotel. Morda se zato zdi, da imajo vsi tisti, ki so zaljubljeni v globine, poseben lesk v očeh. Ker so videli preveč. In šli pregloboko.
Kdaj pomislite, kaj vse ste videli z vašimi očmi, česar večina nas nikoli ne bo?
Moram reči, da o tem nisem prav dosti razmišljal … (nasmešek) Vem samo, da imam med potopom rad odprte oči. Da mi ustreza ta neskončna modrina. Na svetovnem prvenstvu na Bahamih, recimo, pa mi je od 70 metrov naprej počasi zmanjkovalo modre barve, dokler me ni zalila čista črnina, da pred sabo nisem videl niti vrvi, ničesar, dol sem šel čisto na pamet. Na Hrvaškem, ko sem se spustil na 80 metrov, sem spodaj videl samo morske kumare in mivko … (nasmešek) Nič takega. A potem me je prešinilo, da sem najbrž prvi in zadnji človek, ki je to videl.
Kot prvi človek na Luni.
Morda je res podobno. Ko recimo lovim ribe in se ozrem v kakšno odročno globoko jamo, pomislim: tukaj pred mano ni bil še noben lovec. In ko pridem ven, si želim, da bi najbližjim opisal vse, kar sem takrat videl, vse te čarobne trenutke, kako se je premaknila riba, kje sem ležal, kako sem premaknil puško. Tudi zato sem si zdaj na puško dal majhno kamero HD, da lahko pokažem drugim vsaj delček tega. Imam željo, da bi tisto, kar sem videl s temi očmi (se nasmehne), delil z drugimi.
Po svoje je paradoks: ljudje, ki ste tako povezani z oceanom in z njegovimi prebivalci, pa hkrati ne pomišljate, ko pomerite in ubijete ribo.
Tako bom rekel: če bi si ljudje morali sami uloviti žival, ki jo pojejo, bi bila večina vegetarijancev. Ko lovim ribo, sem tujec na njenem terenu, tam je ona kraljica. S tem ni kar tako, da bi zagledal jato rib in začel streljati, ker ti bo vse pobegnilo … To je podobno, kot bi šel v gozd in zajca lovil z lokom. Za to, da neslišno prideš v bližino ribe, so potrebna leta treninga. Jaz se priplazim do orade tako neslišno, da se ona še naprej pase in ne ve, da sem tam.
Najbrž je stik, ki ga vzpostaviš z živim bitjem na takšni globini, nekaj posebnega. Samo vi in riba.
To so res posebni trenutki. Vsi dobri ulovi so mi za vedno ostali v spominu. Točno vem, kje, na kateri globini sem bil, kako sem prišel do ribe. Nazadnje sem se srečal s kovačem, velikim več kot pol metra. To je zelo redka riba, ki živi na globinah 50, 60 metrov in se sicer sploh ne lovi. Takrat sem lovil brancina, imam poseben kamen, kamor se uležem, in vem, da bo priplaval mimo. Sem se ulegel, skril za kamen in sem ga začel klicati.
Klicati?
Ja, takole. (Stisne ustnice in spusti ven zamolkel zvok.) Ker so brancini roparji, so radovedni in takoj pridejo. In potem pride do mene velika senca, to je lahko samo kirnija, sem pomislil. Ko pa je prišla čisto blizu, sem videl, da je kovač. Ker vem, da je to počasna riba, da se ne boji in ne pobegne, sem ga še kar naprej klical …
In potem ste ga ubili. Vas ni vsaj malo stisnilo pri srcu?
(pomolči) Me je, ja. Sploh potem, ko sem prišel na vrh. Prav hudo mi je bilo. A če bi imel še enkrat tako priložnost pod vodo priti do tako redke ribe, bi prav tako sprožil. Ker to je … (Vzdihne, oči mu zažarijo.) Da je lovec sposoben priti do takšnega ulova, to se zgodi enkrat v življenju.
To je kot mačka, ki se plazi proti veji, na kateri je ptič. Ptiča ujeti ni preprosto. A mačka ima instinkt, osvojila je tehniko, da ga ulovi. Tako sem jaz osvojil tehniko za te ribe. Vse, kar ulovim, pojem sam in moji prijatelji. Da bi iz objestnosti streljal na ribo, nikoli. Riba zame ni nikoli tarča.
Vaš kolega potapljač Miha Pribošič je rekel, da so ga enkrat obkrožile tri velike tune, po stopetdeset kilogramov vsaka, in da je bil to prizor, ki ga ne bo nikoli pozabil. Od takrat ne je tune.
Zdaj sem se spomnil na eno moje takšno srečanje. Bilo je blizu otoka Iža, tam lovim ribe, ležim na dvanajstih metrih pod vodo in čakam, pa se mi je zdelo, da proti meni prihaja tuna, le da malo čudno plava. Ko je prišla bližje, sem videl, da je delfin. Ta delfin je priplaval čisto k meni in se začel vrteti okrog mene. Ko sem šel proti površju, da bi zajel zrak, je šel delfin za mano in je prav tako zajel zrak s tistim posebnim zvokom. Spet se potopim, delfin se potopi za mano, potem se nama je pridružil še drugi delfin in smo se vrteli pod vodo in se igrali …
Koliko sta bila velika?
Eden tako kot jaz, drugi morda malo krajši. Vsak 150 kilogramov, gotovo.
Ste bili sami, brez spremstva?
Kadar lovim, sem vedno sam. Tudi če greva skupaj z ženo, greva vsak na svoj konec. Kakih pet, deset ur sva v vodi in loviva vsak zase. Ribe se lovijo tam, kjer ni nikogar.
No, to je odgovor na vprašanje o tem, kaj vse vidite, česar mi nikoli ne bomo.
Saj to se tudi nam ne dogaja kar tako. To z delfini je bilo nepozabno. Ponavadi delfine srečam nad vodo.
Znani pionir potapljanja na vdih (in junak Velike modrine) Jacques Mayol je prav na svojem udomačenem delfinu preverjal tehnike potapljanja … Njegova vizija sveta je »Homo Delphinus«.
Ja, Mayol je bil zaljubljen v delfine. Kar veliko sem bral njegove stvari. Ne samo, da je natančno preštudiral njihov način plavanja, potapljanja, vedel je, kako se jim približati. Nikoli ni šel sam do delfinov. Tudi jaz vedno pustim, da se mi sami približajo, če hočejo. Ni tako malo napadov delfinov na človeka, kot si mislimo. Sploh, če so v krdelu, kjer so tudi mladiči, se veliki alfa samci lahko zaženejo vate. Če sam plavaš in sami priplavajo do tebe, ni nevarnosti. Samo, da se ne vtikaš vanje …
Ko govorite o tem podvodnem ribolovu in opazovanju morskih bitij – to počnejo tudi potapljači z jeklenkami, le da imajo na voljo več časa. V čem je vaša prednost?
Kar zadeva opazovanje živali, potapljači z jeklenkami veliko hitreje splašijo ribe in živali, precej manj vidijo, kot mi, ki smo lahko neslišni. Hkrati s temi potopi tudi bolj spoznavaš svoje telo. Bolj si v stiku s samim sabo, s svojim telesom in procesi, pa tudi z naravo.
Kako ste iz podvodnega ribolova sploh prišli na osvajanje globin – na občutek, da hočete dlje, še več? Potapljanje na vdih kot disciplina nima več nikakršne zveze z lepoto pod morjem.
(pomolči) Gre za to, da prestavljaš lastne meje. Ko sem imel osebni rekord 80 metrov, sem se odločil, da grem na tekmovanje na Bahame z namenom, da presežem 90 metrov, s plavutmi ob stalni obtežitvi. In ko sem samo pomislil na to, se mi je zdelo nemogoče.
A ko sem vztrajno treniral eno leto in se res posvečal samo temu, sem že na treningih dojel, kakšen napredek se je zgodil. Kot da se odprejo vrata. Na štartu sem vedel, da bom dosegel 90 metrov. Ker sem to že dosegel v svoji glavi. Točno vem, česa je sposobno moje telo v tem trenutku. Ves čas si postavljam nove, lastne meje. To je tekmovanje s samim sabo, do svojih skrajnih meja.
Skrajna meja je v tem športu smrt.
O tem niti nočem razmišljati. Na tekmovanjih me zadnjih 30 metrov potopa spremljajo vrhunski potapljači. Za varnost se uporablja 'lan yard' zapestnica in sistem protiuteži, s katerimi ponesrečenca potegnejo na površje v manj kot minuti.
So tudi primeri, ko potapljač tako globoko doživi občutek ugodja in noče več nazaj?
To je zaradi dušikove omame.
In nikoli ne moreš zares vedeti ali predvideti, kaj se ti lahko zgodi?
Dvomim, da bi se to meni lahko zgodilo. V tekmovalnem športu sta bila dva takšna primera. Loic Leferme, ki je podiral svetovne rekorde, in partnerka Pipina Ferrerasa Audrey Mestre. Oba sta umrla v disciplini brez omejitev. Obakrat so bile krive tehnične težave.
Ko vidiš posnetek zadnjega potopa Audrey Mestre na YouTubu, težko dojameš, da umira pred tvojimi očmi, popolnoma mirno, v tišini, brez boja. Samo gre.
Samo gre, ja. Popolna sproščenost do smrti. Ona po mojem sploh vedela ni, da je umrla. Tam spodaj je odsotnost vsakih misli, čustev, vsega.
Je to tisto, kar vas žene? Gre v resnici za to, da se samo v bližini smrti počutiš zares živega?
Nikoli ne razmišljam o tem, da bi potop lahko pomenil tudi smrt. Niti ne smem. To je drug način dojemanja globine. Ko jaz napovem potop, recimo 90 metrov, sem tako prepričan, da lahko to dosežem, da sem pri sebi predelal vse stvari, ki bi lahko šle narobe, in vem, da ne more iti nič narobe. Vem pa tudi, če bi v tem trenutku brez predpriprav napovedal 100 metrov globine, pa čeprav se zdi, da deset metrov ni velika razlika, se morda ne bi več vrnil na površje. Na vsakem tekmovanju preverim spremljevalne potapljače, reševalce, česa so sposobni, kako varujejo, kako rešujejo. Predvidim vsako stvar, ki bi šla lahko narobe, in pripravim rešitev vnaprej.
Ne boste vendar rekli, da vas v teh globinah nikoli ni bilo strah?
Seveda me je kdaj bilo. Morda najbolj na Kanarskih otokih, ko sem se prvič srečal z morskim psom. Ko se mi je začel približevati, sem se spomnil, kaj mi je svetoval domačin, in sem zaplaval naravnost proti njemu in razširil roke in noge, da bi mu pokazal, da se ga ne bojim. Potem me je obkrožil, se nato obrnil in odplaval. Če bi v tistem trenutku panično plaval stran, bi šel verjetno proti meni.
Na takšni globini najbrž tudi strah ni samo strah, ampak lahko ogrozi delovanje ključnih telesnih funkcij?
Če bi se mi kaj takega zgodilo na tekmovanju, bi me to preveč vznemirilo, verjetno bi se obrnil in se povlekel navzgor. Ko pa grem na ribolov, imam vedno še toliko rezerve, da mi zaradi tega ne bi zmanjkalo zraka. Moji kolegi so enkrat naleteli celo na redke bele morske pse, velike pet, šest metrov. Kolega je bil na 20 metrih, ko se je morski pes s 40 metrov zakadil naravnost vanj, kot v tjulnja. In ko ga je kolega zagledal, je dal roke in noge sunkovito narazen. Morski pes je postal previden … Takrat so naredili nekaj nepozabnih fotografij.
Še v petdesetih letih so bili prepričani, človeško telo ne zdrži večje globine od 50 metrov; naš sosed Avstrijec Herbert Nitsch pa je v disciplini brez omejitev postavil rekord 214 metrov.
To je bila pred leti za nas znanstvena fantastika. Njegov cilj je, da bi prišel v globino več kot 300 metrov. Nitsch že deset let podira svetovne rekorde. Gotovo ve o tem športu toliko kot nihče drug na svetu. In v teh krogih se ve, da če že kdo, je to sposoben narediti samo on. Teoretično vsi vemo, kako bo to dosegel, kaj bo počel, da bo to dosegel. A nihče tega ni sposoben ponoviti. Zdaj ima 40 let in je že od svojega 30. leta v svetovni eliti. In za to, da pripraviš svoje telo do te stopnje, potrebuješ vsaj deset let takih izkušenj.
Da tako nadzoruješ funkcije svojega telesa?
Ko sem ga v Egiptu, kjer je postal svetovni prvak, vprašal, ali si je za svoj cilj izbral delfina in ali mu uspeva med potopom izklopiti polovico svojih možganov, mi je rekel: »Jaz nisem kot delfin, jaz izklopim vse.« Rekel je, da je zanj edini problem ta, kako se 'tam spodaj', 100 metrov pod vodo, sploh spomniti, da bi vzel ploščico in odplaval gor.
Ni to stanje »tam spodaj«, kar mi je rekel tudi Miha Pribošič – to stanje, o katerem tisočletja govorijo mistiki in mojstri –, cilj vseh, ki so se kadar koli ukvarjali z duhovnostjo: popolna odsotnost misli in občutek povezanosti z vsem, kar obstaja.
Tako bom rekel. Na treningih na suhem lahko poskušam kar koli, lahko do popolnosti izpilim vse tehnike, a takega stanja, kot ga dosežem od 50 metrov navzdol, ko se zgodi ta prosti pad, ko sem osredotočen samo na izenačevanje pritiska … to je neprimerljivo z čimerkoli. Tako kot se sprostim tam spodaj, se ne morem nikjer.
In kaj se vam takrat dogaja?
(Tišina) Ne znam opisati. Srčni utrip pade pod trideset udarcev na minuto. Na Bahamih sem šel na 75 metrov z računalnikom na hrbtu, in čeprav sem bil dodatno obtežen, sem še vedno imel pulz manj kot 40 udarcev na minuto. Bistvo je popolna sproščenost. Gotovo dušikova omama in globina vplivata na sproščenost. Po mojem moraš biti nesmrtno zaljubljen v morje, v potapljanje, da se sploh lahko tako sprostiš. Za večino ljudi bi bila strašna že misel na to, da morajo zdaj preplavati še sedemdeset metrov nazaj gor. Jaz na to v tistem trenutku niti pomislim ne.
Še enkrat – kaj iščete v teh globinah? Sebe?
Lepo mi je spodaj ... (nasmešek) Različni smo. Nekdo je zaljubljen v bazene in v vodo nasploh, mi smo pa zaljubljeni v morske globine. Tekmovanje je druga zgodba. Podobno kot pri drugih športih gre predvsem za to – biti boljši od drugih. Premagati sotekmovalce, premagati samega sebe. Zakaj Schumaher vozi formulo 1, je isto vprašanje kot to, zakaj se potopim do globine 100 metrov. Zmagat grem. Prestavljat svoje meje. Predvsem pa – narediti nekaj, kar je za večino ljudi na tem svetu nemogoče.
Oprostite, a zdi se mi, da če je nekdo ves čas na tako skrajnih mejah, da mora v nekaj verjeti? V Boga, v naravo, vesolje …
Verjamem vase. Spoznal sem, da sem v ključnem trenutku Bog samo jaz. (nasmešek) Takrat je vse v mojih rokah. In prek športa sem to prenesel tudi v svoje življenje. Vem, da lahko dosežem vse, če se temu res posvetim.
Opozorili so me že, da ste za človeka, ki se ukvarja s tem, nenavadno trdno na tleh. Morskih deklic kot Mayolov stric v Veliki modrini torej še niste videli?
Jih niti ne iščem. (nasmešek)
No, govoriva o halucinacijah.
Nikoli nisem imel takšnih halucinacij.
Ste se pa najbrž o tem pogovarjali z drugimi vrhunski potapljači?
Smo se, seveda, in večina jih je že imela. Večino vrhunskih potapljačev je tega strah. Ko se zgodi dušikova omama, namreč ni nujno, da je pozitivna, prijetna. Če na takšni globini, kot je 100 metrov, doživiš negativno halucinacijo, potem imaš lahko resen problem. Loic Leferme, recimo, pa je imel večinoma pozitivne – vsakič, ko je prišel dol, je mahal pred kamero, se veselil. Večkrat je rekel, da se ni želel vrniti na površje. Pri meni je nasprotno. Vzamem ploščico, si rečem, to je doseženo – in že plavam gor.
Samoobrambni mehanizem?
Najbrž res. Hočem reči, da tak tip potapljačev, kot je Leferme, lahko doseže veliko več, ker ga bolj žene užitek.
Vi v tistem trenutku veste, da morate tam spodaj vzeti tablico, si jo zalepiti na pas, samo zato, ker ste si to pred tem tolikokrat vizualizirali?
Ja. Vizualizacijo treniram na suhem. Vizualiziram si celoten potop, do zadnjega detajla, kaj bom počel na določeni globini. In to počnem nenehno vsak dan, na vsakem treningu, da ustvarim nekakšen nezaveden program.
Lahko rečete, da ste prišli do točke, ko lahko človeško telo s pomočjo naših misli in vizualizacijskih tehnik programiramo za kar koli.
Za kar koli. (pomolči) Vem, da v tem življenju ni stvari, ki je ne bi mogel doseči, prav res je ni. Gre samo za to, da me večina drugih stvari tako ne vleče. Nisem dovolj zmotiviran.
Kdaj in kako se zgodi ta prosti pad?
Nekje po 25 metrih globine. Moja kapaciteta pljuč je nekaj več kot 12 litrov, pri povprečnem moškem je tam okrog šest, sedem litrov, in ko se spustiš tako globoko, po 50 metrih, se pljuča popolnoma stisnejo, kot pest. Uporabljam tehniko s tako imenovanim 'pakiranjem', s katero v pljuča spravim še več zraka.
Lahko to razložite?
Lahko tudi pokažem. (Globoko vdihne in začne nato še kratko vdihavati zrak.) Pri vsakem vdihu še požiram zrak v pljuča, nekako tako kot da bi ga jedel. Nato zaprem usta – in v tem hipu odprem grlo. In na ta način v pljuča spravim dodaten zrak. Kake tri dodatne litre. In tako dobim večji pritisk in več zraka, več kisika imam na zalogo. Ko pridem na 50 metrov globine, pa imajo moja pljuča od teh dvanajstih samo še liter in pol volumna. Obleka je polna mehurčkov, se stisne, prav tako zrak v maski. Če sem na površini, pozitivno plavam, spodaj pa se zdi, kot bi imel v vsaki roki še desetkilogramske svinčene uteži.
Kako pridete nazaj gor?
Takrat je treba plavati zelo močno in hitro, a se komaj premikaš. Prvih dvajset metrov od spodaj navzgor je res neverjeten napor. Potem pa, ko se začnejo pljuča širiti, od kakih petdeset metrov navzgor, je malo lažje. A ko pridem na površino, nisem sposoben niti stopiti na noge. Ta napor pobere vso energijo v nogah. Med potopom, ko grem dol, ne pride več sveže krvi v okončine, vsa kri gre v predel pljuč.
Je to ta 'sesalni' oziroma potapljaški refleks, ki ga imamo skupnega s sesalci?
To imamo vsi, delfini, ljudje, tjulnji … Večina mojih treningov se vrti samo okrog tega, kako spodbuditi potapljaški refleks. Če ga ne spodbudim, bi mi potrgalo pljuča, polomilo rebra, lahko bi se mi sesedel prsni koš … Ko pa spodbujam ta refleks, najprej s plitkimi potopi na 20 metrov, pa potem na 50, se po treh, štirih dneh sproži.
In to morate narediti vsakič znova, pred vsakim večjim potopom?
Vsakič, preden grem v globino pod 50 metrov, moram to spodbujati pet, šest dni. Potem ta refleks obdržim, dokler sem na morju, doma spet izgine v dveh, treh dneh.
Pravzaprav postanete delfin za nekaj dni.
Ta potapljaški refleks imamo vsi sesalci v genskem zapisu še od tistih časov, ko smo živeli v vodi. Pri tjulnjih in pingvinih so ga izmerili, še preden se potopijo. Človek pa se mora najprej potopiti, da ga spodbudi. Potem upade srčni utrip, kri se preseli iz okončin in nevitalnih organov na predel pljuč, v pljuča se zlije krvna plazma, da nam prepreči stiskanje.
Zakaj potapljanje na vdih oziroma njegove tekmovalne discipine pri nas še vedno niso priznane kot šport?
S tekmovalnega vidika za to ni razloga. Glavni problem je birokracija, samo to. Olimpijski komite ima nasploh nenavaden način delovanja. Za vsak šport priznava samo eno krovno federacijo. Za nogomet je to FIFA, potapljanje so dali CMAS, ta pa se je leta 1970 odpovedal globinskemu potapljanju na vdih. In Olimpijski komite priznava samo CMAS. Francija, recimo, ima tri tisoč registriranih tekmovalcev, in če gledamo s tega stališča, je to že pravi tekmovalni svetovni šport, državna prvenstva, svetovna prvenstva … Ni razloga, da ne bi bil priznan.
Razumem pa, da morda to res ni tako televizičen šport, sploh tisti del, ko potapljač izčrpan pride na površje in ga potem oživljajo …
V kolikih primerih na svetovnem prvenstvu potapljači padejo v nezavest?
Kakšnih dvajset odstotkov. S tem, da se nekateri samo tresejo na površini, nekaj pa je pravih izgub zavesti, ko tekmovalci ostanejo pod vodo in jih potem potegnejo na površje in oživljajo.
Kolikokrat ste se onesvestili vi?
Samo enkrat na mednarodnem tekmovanju v Grčiji na Kalamati. Pred mano je bil eden najboljših tekmovalcev na svetu William Winram, ki je šel podirat svoj osebni rekord za en meter. Bili so zelo močni valovi in močen tok, in v tem primeru se ne moreš nadihati, treba je ves čas močno plavati, da premagaš tok. Winram je takrat doživel hud blackout. Oživljali so ga na površini, jaz sem to opazoval. Ko sem bil na vrsti jaz, teh podob nikakor nisem mogel spraviti iz glave. Ni mi uspelo, da bi se sprostil kot ponavadi. In ko sem prišel gor, sem sicer zadihal, in se šele nato onesvestil. Čez kakih sedem sekund sem bil že normalno pri zavesti.
Kako ste se počutili, tik preden vas je zmanjkalo?
Saj nisem vedel, da me je. Nikoli ne veš.
Zdaj imata z boksarskim šampionom Dejanom Zavcem istega pokrovitelja Medis. Je zdaj lažje? Bi od tega športa lahko živeli?
Ne, ne morem. Je pa seveda pokrovitelj zelo dobrodošel, saj vsaj malo olajša situacijo. Prej ali slej bi to moral opustiti, ker sem prej dobesedno delal za to, da sem si plačeval stroške za potapljanje, zdaj pa, ko z ženo pričakujeva otroka, je drugače.
Morda bo čez deset let nova generacija od tega lahko preživela, zdaj se ne da. Tudi zato najdem veliko zadovoljstvo v tem, da imam tečaje in da svoje znanje lahko prenašam na druge, ki so prav tako zaljubljeni v globine.
Nikoli niste imeli trenerja?
Ne, in ga še vedno nimam. Vedno treniram sam. Na začetku sem imel kolege, s katerimi smo trenirali skupaj v društvu H2O, potem sem šel sam naprej. Če nimam sam dovolj volje, ni nič od treninga. Nikogar ni, da bi me spodbujal, popravljal določene napake, zmotiviral.
Kje ste se izobraževali?
Veliko po internetu, potem pa ko prideš v krog potapljačev, ti sami povedo za določene skrivnosti. Ker tudi sami niso tu zaradi finančnih koristi, ampak zaradi čiste zaljubljenosti v globine, in se zavedajo, da smo vsi na istem. Na Hrvaškem država plačuje trenerje, v Franciji in Italiji so te stvari urejene … Bolj ali manj so vsi vrhunski potapljači na vdih individualisti.
Vaša projekcija? Koliko časa še?
Dokler bom lahko združeval službo, zasebno življenje in potapljanje in hkrati dosegal vrhunske rezultate, tako dolgo bom še vztrajal. Tekmujem lahko do 45 leta, ker pri tem športu ni nazadovanja, samo napredek. Če bom videl, da ne gre več, se bom potapljal samo še za svoj užitek. Tako ali tako se vse moje življenje vrti samo okrog tega, kdaj bom spet lahko šel na morje in se potopil. Vsi, ki tekmujemo, smo blazno zaljubljeni v potapljanje. V teh krogih ni nikogar, ki ne bi živel z morjem, ki ne bi ves čas hrepenel po tem, da bi šel spet v globine. Brez tega nima smisla živeti.
Vesna Milek
V svetovnem vrhu extremnega potapljanja
Moderatorji: moderator2, moderator
V svetovnem vrhu extremnega potapljanja
pajer 1
Kdor misli, da ne zna molit, naj gre na morje!
Kdor misli, da ne zna molit, naj gre na morje!
Novinec napisal/-a:Zelo dober članek, tudi video na youtube sem si ogledal od Audrey Mestre, vendar.... ne hvala! Se človek zamisli, tudi ko gre tistih 5-6 m globoko, če je to v redu?
LP
Eh, s tem se ukvarjam že vrsto let in kot z vsako rečjo je tudi pri tej pomembno samo, da veš kaj počneš, kakšne so lahko posledice in da se opazuješ in ne prestopiš meje.
Sicer pa je precej več nesreč pri potapljanju z akvalungami kot pri potapljanju na dah.
Jure Daić pa ni od včeraj, samo opazili ste ga šele danes...
Poleg njega je pri nas še kar nekaj zanesenjakov, ki so mu po rezultatih dokaj blizu, le časa za treninge zmanjka.
Morate vedeti, da je ta šport precej podcenjen in praktično vsi, ki se pri nas z njim ukvarjajo nosijo stroške sami. Le sem in tja se pojavi kakšna izjema.
Enako velja za podvodni ribolov, kjer imamo kar nekaj sposobnih lovcev, a kaj ko morajo večino stroškov tekmovanj nositi sami...
Sve će to narod da pozlati!
Kdo je na strani
Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 1 gost