pozdravljeni,
iščem kakšne dobre zgodbe in anekdote o Elanovih jadrnicah! Poznate koga, ki še danes pluje s svojo prvo jadrnico? Ali je preplul kakšno dolgo pot, preživel strašno nevihto...
Zgodbe potrebujem, ker se o jadrnicah dela film.
Hvala za sodelovanje,
pa ugodno plovbo!
Maja S.
PRVE ELANOVE JADRNICE
Moderatorji: moderator2, Marchi, moderator
-
Nikola T.
- Admiral
- Prispevkov: 5414
- Pridružen: Ne Nov 29, 2009 21:12
- Kraj: Lj.-Trzin-Izola-Devin
- Kontakt:
Poznam nekaj ljudi, ki bi vedeli kar nekaj povedati. Več verjetno tudi Joško, ki pa je trenutno v Grčiji. Že zelo dolgo tega je kar je pričel delati za Elan. Pa recimo Ino inox tečaji iz Trzina.
Kar se pa pripetij tiče pa lahko povem, da je bila do nedavnega ena najbolj priljubljenih čarter flot za regatna srečanja in večje družbe prav Elan 31 katere so imeli (verjetno še) v Sukošanu. V devetdesetih smo v okviru jadralnega kluba Globoka Modrina katerega so sestavljali predvsem zaposleni v pravosodju. Zakaj prav ti? Nekaj članov katere sem poznal je želelo sestaviti ekipo za mednarodno IPA regato (IPA international police association v katero spada tudi pravosodje). Volje je bilo precej in ker je eden od članov tudi sam izdelal leseno jadrnico so ga zaradi tega vsi občudovali in si želeli jadranje od bliže spoznati. Najprej je ekipa trenirala na Elan 43. Prisoten sem bil na večih treningih. Naša ekipa je nato enkrat celo zmagala in članstvo jadralnega kluba je preseglo vsa pričakovanja. Priprave na regato so "pojedle" precej vikendov in da bi se aktivni udeleženci odkupili svojim ženam smo organizirali skupinsko jesensko jadranje na elankah 31. To so bila zame najlepša jadranja saj smo skupno najeli vse razpoložljive barke. Prvo leto 14 naslednje 16 in nato 18 ... bark. Če pomnožiš to z šestimi člani po barki vidiš kolikšna druščina je to bila. Imeli smo se fantastično. Učili smo se različnih veščin in se odlično zabavali. Jesenska jadranja smo organizirali kar precej let zapored. Mislim, da celo 9 let.
Neke jeseni je bil precej močan jugo. Kljub slabemu vremenu smo v zavetju Pašmana izpluli, vendar so se razen treh bark vsi vrnili nazaj v marino. Imel sem dobro ekipo, ki ni bila prvič na jadranju in ker smo se odlično ujeli smo se odločili, da gremo probat, kaj pomeni pravi jugo. Nadeli smo si reševalne jopiče in izpluli. Nekako uspemo na motor prepluti prekop Ždrelac in na drugi strani nas pričaka morje kakršnega nisem še nikoli videl ne prej ne kasneje. Valovi so bili že na izhodu zares ogromni pa kljub temu ne tako kratki, da ne bi mogli pluti. Tudi če bi si tisti hip premislili bi le s težavo zapluli nazaj v prekop. Genovo (prednje jadro) smo razvili morda meter in pol. Krmilo je držal Marjan (danes podžupan v Trebnjem), Jože (šef kuhinje v zaporih), Miran, Tončka, Jani in jaz. Marjan krmari ostali pa se vsedemo na rob barke, ker nas je izredno močan veter blizu 40 vozlov nagibal da je kaj. Pričnemo z jadranjem v smeri Iža. Hitrost je pričela naraščati in Marjan, ki je zelo močan dedec mi pravi, da je krmilo postalo zelo težko in da s težavo upravlja bolj ko je naraščala hitrost. Nisem si upal dvigniti še glavnega jadra, da bi razbremenil krmilo niti do tretje krajšave, ker bi bilo to absolutno veliko preveč. Že tako smo skoraj glisirali. Ne vem, če verjamete vendar je bila barka tik pred tem, da zaglisira. Pluli smo tako hitro, da se je na krmi delala penasta sled, ki se je dvigovala pol metra nad vodno gladino. Podobno kot za gliserjem. Po rodeu na valovih prispemo v zaliv Luko na Saliju, kamor prispeta še dve barki. Ostale po postaji obvestimo, da smo varno privezani v Luki. Na privezu smo ostali dva dni in šele po izboljšanju vremena se nam pridružijo še ostali. Od takrat dalje se v Luki zelo rad ustavim in na sidru obujam lepe spomine na eno najbolj adrenalinskih jadralskih izkušenj.
Lep pozdrav
Nikola Tesla
PS: Na ZS imaš kontakt
Slika je iz 2001 kajti prej še ni bilo digitalnih fotoaparatov, starih slik pa nimam digitaliziranih
Kar se pa pripetij tiče pa lahko povem, da je bila do nedavnega ena najbolj priljubljenih čarter flot za regatna srečanja in večje družbe prav Elan 31 katere so imeli (verjetno še) v Sukošanu. V devetdesetih smo v okviru jadralnega kluba Globoka Modrina katerega so sestavljali predvsem zaposleni v pravosodju. Zakaj prav ti? Nekaj članov katere sem poznal je želelo sestaviti ekipo za mednarodno IPA regato (IPA international police association v katero spada tudi pravosodje). Volje je bilo precej in ker je eden od članov tudi sam izdelal leseno jadrnico so ga zaradi tega vsi občudovali in si želeli jadranje od bliže spoznati. Najprej je ekipa trenirala na Elan 43. Prisoten sem bil na večih treningih. Naša ekipa je nato enkrat celo zmagala in članstvo jadralnega kluba je preseglo vsa pričakovanja. Priprave na regato so "pojedle" precej vikendov in da bi se aktivni udeleženci odkupili svojim ženam smo organizirali skupinsko jesensko jadranje na elankah 31. To so bila zame najlepša jadranja saj smo skupno najeli vse razpoložljive barke. Prvo leto 14 naslednje 16 in nato 18 ... bark. Če pomnožiš to z šestimi člani po barki vidiš kolikšna druščina je to bila. Imeli smo se fantastično. Učili smo se različnih veščin in se odlično zabavali. Jesenska jadranja smo organizirali kar precej let zapored. Mislim, da celo 9 let.
Neke jeseni je bil precej močan jugo. Kljub slabemu vremenu smo v zavetju Pašmana izpluli, vendar so se razen treh bark vsi vrnili nazaj v marino. Imel sem dobro ekipo, ki ni bila prvič na jadranju in ker smo se odlično ujeli smo se odločili, da gremo probat, kaj pomeni pravi jugo. Nadeli smo si reševalne jopiče in izpluli. Nekako uspemo na motor prepluti prekop Ždrelac in na drugi strani nas pričaka morje kakršnega nisem še nikoli videl ne prej ne kasneje. Valovi so bili že na izhodu zares ogromni pa kljub temu ne tako kratki, da ne bi mogli pluti. Tudi če bi si tisti hip premislili bi le s težavo zapluli nazaj v prekop. Genovo (prednje jadro) smo razvili morda meter in pol. Krmilo je držal Marjan (danes podžupan v Trebnjem), Jože (šef kuhinje v zaporih), Miran, Tončka, Jani in jaz. Marjan krmari ostali pa se vsedemo na rob barke, ker nas je izredno močan veter blizu 40 vozlov nagibal da je kaj. Pričnemo z jadranjem v smeri Iža. Hitrost je pričela naraščati in Marjan, ki je zelo močan dedec mi pravi, da je krmilo postalo zelo težko in da s težavo upravlja bolj ko je naraščala hitrost. Nisem si upal dvigniti še glavnega jadra, da bi razbremenil krmilo niti do tretje krajšave, ker bi bilo to absolutno veliko preveč. Že tako smo skoraj glisirali. Ne vem, če verjamete vendar je bila barka tik pred tem, da zaglisira. Pluli smo tako hitro, da se je na krmi delala penasta sled, ki se je dvigovala pol metra nad vodno gladino. Podobno kot za gliserjem. Po rodeu na valovih prispemo v zaliv Luko na Saliju, kamor prispeta še dve barki. Ostale po postaji obvestimo, da smo varno privezani v Luki. Na privezu smo ostali dva dni in šele po izboljšanju vremena se nam pridružijo še ostali. Od takrat dalje se v Luki zelo rad ustavim in na sidru obujam lepe spomine na eno najbolj adrenalinskih jadralskih izkušenj.
Lep pozdrav
Nikola Tesla
PS: Na ZS imaš kontakt
Slika je iz 2001 kajti prej še ni bilo digitalnih fotoaparatov, starih slik pa nimam digitaliziranih
Kdo je na strani
Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 5 gostov