Pozdravljeni!
Mi smo nazaj, bilo pa je zakon

Sicer nismo prišli tako daleč, kot smo si sprva začrtali, kar pa ni pokvarilo dopusta.
Skratka, štartali smo prejšnjo soboto iz Rovinja ob cca 5.00. Že ponoči v marini nas je precej pozibavalo, tako da smo pričakovali kar nekaj valov. Ko pa smo prišli ven, smo naleteli na precej večje valove od pričakovanih (skoraj celo noč je namreč že pihal kar močan jugozahodnik od 15-25 vozlov, kar se je v glavnem nadaljevalo tudi čez dan). Zaradi velikih valov in vetra jader niti nismo skušali dvigniti, tako da smo obrnili v bližnji zaliv v zatišje. Hoteli smo se za kaki dve urici zasidrati in počakati, če se bo kaj umirilo. Vendar smo še enkrat v zavetju malega otočka, kjer je bilo malo zatišja, dvignili jadra in naciljali Brione. Z jadri in valovi ne direktno v premec je šlo seveda lažje. Zaradi valov in zibanja je bilo nekaj slabosti - malo smo sproti bruhali, pojedli vsak eno tableto proti slabosti in tako je šlo do približno sredine Kvarnerja. Tam je zmanjkalo vetra, tako da smo nadaljevali z motorjem. Do Unij smo prišli zvečer, kar precej namučeni. Vse pa je bilo poplačano, ko smo na vzhodni strani prišli v čudovit zaliv Maračol, kjer smo se vezali na bojo. V zalivu je precej boj, večina pa je bila že zasedena. Za boje pridejo seveda kasirat, vendar tisti dan do nas niso prišli, očitno so kasirali že pred našim prihodom; mi smo prišli okrog 20.00. Lačni ko psi smo si skuhali večerjo (rižota mmmm), po večerji pa smo imeli še toliko moči, da smo šli celo na kopno v vas Unije. Z gumico se zapelješ do pomola in nato peš po kamniti in deloma betonirani stezi čez hrib do vasice (cca 15min). Kljub temu, da se nam je vse majalo pod nogami, smo spili vsak eno pivo. Z zadnjimi močmi smo šli nazaj čez hrib do čolna in barke ter zaspali kot ubiti. Naslednji dan smo nadaljevali mimo Velih in Malih Srakan proti Lošinju. Popoldan smo se zasidrali med otokoma Koludarc in Murtar pred vhodom v zaliv Mali Lošinj. Super plac za kopat in za prenočit, ker je kar dobro zaščiten z vseh strani, na dnu pa je tudi en betonski blok (cca 6m). Če ne zaupate povsem sidru, se lahko potopite in se vežete na ta blok. Tu smo si pripravili našo drugo večerjo (pašta mmmm) na barki in šli spat. Naslednje jutro smo šli na bencinsko v Mali Lošinj in po nekaj zalog sadja. Nato smo razvili jadra in krenili proti Iloviku (pri Čikatu smo sicer skrnili iz kurza in delali neke manevre, ker smo sledili dvema delfinoma

). V kanalu na Iloviku je baje okoli 100 boj, dejansko pa smo dobili predzadnjo; bark in jaht malo morje

. Tu smo šli na kopno na večerjo (školjke, lignji mmmmm). Na otoku so štiri gostilne, mi smo šli v drugo od leve proti desni, če iz kanala gledati proti vasici (na poti nazaj smo šli sprobat še eno drugo - Amico - ki pa je bila malo slabša od prve). Skratka, Ilovik je zanimiv, majhen, brez avtomobilov, živijo praktično samo od navtičnega turizma. Naslednji dan smo krenili proti Premudi, kamor smo prispeli v zgodnjih popoldanskih urah. Vse te prve dni smo imeli veter iz juga in jugozahoda, torej drži tista: veter imaš od tam, kamor želiš iti

. Premuda nam nekako ni "sedla", tam smo se le malo kopali, nekaj pojedli in gledali kako širno morje vse tam od Italije buta v tista dva mala skalnata otočka pred luko, da se vse peni in šprica daleč po kopnem. To prelivanje vodnih mas ob skalah bi lahko gledal ure in ure. Ker se je že cel dan nekaj kuhalo in je bila nevihta skozi v zraku, nismo vedeli ali bi šli naprej ali bi prenočili kar na Premudi, na varnem privezani na bojo. Odločili smo se, da gremo naprej kakšnih 8 milj do otoka Škarde. Na jugovzhodni strani tega otoka je kazalo na nek obetajoč zaliv. Tja smo prispeli malo pred mrakom, dobili pa smo zadnjo bojo. Tam so že bile privezane štiri jadrnice. Zaliv je idiličen, majhen, ozek, na severni strani zaliva pa je čudovita hišica (poleg hišice je tudi ena mala trdnajvica s topom, naperjenim proti jadrnicam v zalivu

), ki je baje last nekega slikarja iz Zagreba. Ta zalivček nas je najbolj očaral na vsej poti. Minuto po tistem, ko smo se privezali, se je za kratek čas ulilo. Po dežju pa smo na vseh barkah lahko občudovali karsno mavrico, ki se je vila čez zaliv. Tu smo pripravili tretjo večerjo na barki (pašta mmmm). Naslednji dan smo odjadrali severno, med Silbo in Olibom nazaj na Ilovik spet na bojo (tam smo šli spet v gostilno kar pa že veste). Privez se plača glede na dolžino in število posadke. Mi smo našo malo "skrajšali" in plačali 84 kun. Mojstri pa poberejo tudi smeti z bark. Ta večer nas je za kakšno urico dobila tudi nevihta. Naslednji dan smo odrinili nazaj na Unije v Maračol, kjer smo šli spet jest v oštarijo. Naslednje jutro pa čez kvarner proti Kamenjaku. Pihal je maestral, vmes smo le za kako urico motorirali, ker je bilo vetra le premalo. Na vzhodni strani Kamenjaka smo se zasidrali v zaliv Portič. Tu smo skuhali četrto večerjo na barki (pašta mmmm). V soboto zjutraj smo iz Portiča odrinili proti Brionom (z manjšim postankom v Verudi), kjer smo šli v marino. Bil je ravno 30. junij, torej zadnji dan z nižjo tarifo - 600 kun za 24 ur (od 1.7. dalje 1100 kun). Kar ene 15 min smo premlevali ali bi ostali ali ne, nazadnje je obveljala, da ostanemo. Ni nam bilo žal, Brioni so zanimivi. Če plačaš ta privez, se lahko prosto šetaš po otoku. Je res lepo in precej za obiskat. Gužve ni, ker je pač vse drago in so tam bolj kot ne petičneži. Večinoma so to Italijani, bilo pa je tudi nekaj Slovencev in to ne z najbolj poceni plovili (prav slovenska je bila največja v marini). Nismo pa videli nobenega Nemca in Avstrijca (bo že držalo, da šparajo

) Na Brionih smo hoteli tudi večerjati na hotelski terasi (predhodno smo si na ceniku ogledali lazanjo s tartufi za zmerno ceno), vendar je vse rezervirano. Ker se nam ni dalo čakati, da se Italijani najejo in dajo prostor, smo šli na barko improvizirat. Rezultat: neke vrste pašta fižol mmmm. Naslednje jutro pa je že prineslo nedeljo, zadnji dan

Odjadrali smo proti Rovinju in se v "domačo" marino privezali ob 17.30. Dve uri smo si vzeli za čiščenje barke. Ko že končamo s temeljitim drgnjenjem palube, nam barko na sveže poserjejo galebi

Tri mine na palubo, ene par v kokpit in ena konkretna na tendo. Pustili smo, da čiščenje dokonča naslednji dež.
Če zaključim, tura je bila res dobra. Preživeli smo enkraten dopust (žal prekratek). Na jadrnici morje doživljaš povsem drugače kot na kopnem, dostopni so ti kraji kamor peš ne moreš. Posadka je bila tudi usklajena in ni prihajalo do nobenih nesoglasij, skupno smo se borili in čutili z naravo, skratka positive vibration.
V veliki večini smo destinacije dosegali z vetrom, malo več smo motorirali le, ko smo šli prvič čez Kvarner. Premikanje na veter je nekaj posebnega, je pa to tudi "psihološka vojna" z vetrom kot smo to sami poimenovali. Največkrat piha iz tam, kjer si ne želiš, piha preveč, piha premalo, najhuje pa je, če sploh ne piha. Mi smo bili kar vztrajni, dostikrat je bila naša hitrost manj kot vozel. Za razliko od 70% jadrnic, ki smo jih srečali (večinoma čarterji), ki so ga na polno žgali z motorjem.
Za navigacijo smo uporabljali sprintane karte (skenirane karte sprintane v ustreznem merilu na A4), GPS in knjižico 808 pristanov in zalivov (priporočam, ker notri poleg map in shem najdete precej koristnih informacij glede zavetij, sidrišč, boj, gostiln,...).
Fotk smo tudi precej naškljocali. Ko ves material malo uredim, bom tudi kakšno pripel ali dal link do galerije.
Če koga še kaj zanima glede naše plovbe, z veseljem pomagam, če bom lahko.
lp