Napoved: tri dni lepega in sončnega vremena. En dan prej stres v službi, problemi, .... na koncu se vse reši, vedno meni v dobro.
Zjutraj vstanem in prevozim 250 km do marine. Napolnim rezervoarje za vodo, v hladilnik dam hrano, ki jo imam s sabo, katere pa ni veliko, saj bom tu le tri ali štiri dni. Pregledam motor, olje,... črno kot črnilo. Pogledam knjigo, ..... 92 ur ima to olje. Kupim novo in menjam, tokrat brez filtrov. To mi vzame samo eno dobro urco časa.
Pregledam barko, instrumente in navigacijo... vse dela, startam motor in pozna se novo olje, saj je motor tišji.,..... se odvežem in na pumpo po nafto - za vsak slučaj. Tankam 48 litrov, ne gre več, torej sem ga še imel 42 litrov, kar bi bilo dovolj, a vseeno sem zadovoljen, da je poln. Odrinem.... Kam.....? Ah, do Lošinja na kavo in nazaj. Samo toliko, da si spučem glavo.
Vetra je za slabih 8 vozlov, zato razprem oba jadra in plujem s 5,2 vozla proti prvi začrtani uvali nekje v okolici Pule.
Plujem mimo Vrsarja
Občudujem sam sebe in svoj pogum, kako sem se hitro odločil in odplul sam. To pomeni, biti par dni sam na barki, katero še najbolj nisem spoznal in s katero še nisva najboljša prijatelja. Zato sem tu, da se spoznava. Da mi ne bo dolg čas, pripravim palico in privežem vabo Rapalo in upam, na dober ulov s panulo. Tukaj okoli Crvenega otoka in svetilnika Sv. Ivan na pučini je kar nekaj rib.
Srečam ribarico, katera pluje cca 15m poleg moje barke in jo spremljam z očmi, nato pogledam mojo panulo......in razmišljam....... Tukaj ne bo rib,....oni že vedo, kje so......
Ko tako počasi plujem, se z druge strani prižvižga, tokrat pol milje stran, lepotica in mi daje skomine na hlape. Mmmmmmm lepo je bilo,.....
Pogledam na ploter in se odločim, da tokrat ne grem v Soline pri Verudi ampak grem v Banjole, uvala Paltana. Tu še nisem bil in potrebno je raziskovati naprej.
Sidram v zalivu in si pomagam z daljinskim upravljalcem za sidro, katerega sem montiral še pred prvim dopustom. Sidranje steče lepo, elegantno in nemško, bi temu rekel
V zalivu so še dve barki na sidru in nikogar, da bi nam zaračunal sidrišče. Pohvalno za Vlado in njihovo Jadranko.
Pogledam po zalivu,.... mislim da ne bo gužve. Prižgem še sidrno luč, tokrat LED, ter v kokpitu prižgem serijo modrih luči, katere sem montiral pred štirinajstimi dnevi.... no ja če sem pred hotelom,.... mogoče pomislijo, da je pri meni več življenja, kot je v temnem hotelu
Zvečer v salonu gledam televizijo in buljim v hrvaški dnevnik. Tu imajo isti problem, kot ga imajo naši upokojenci, a meni je važno, da mi je DVBT našel 38 programov in danes bom lahko zaspal, enako kot doma na sedežni
Zjutraj se zbudim ob 7.00 uri, naspan in poln energije. Skuham in spijem kavo, pregledam instrumente, olje v motorju,.... Vse OK. Torej gremo k novim zmagam naproti.... zato dvignem sidro in z motorjem odplujem iz zaliva.
Morje je zjutraj skoraj malo premirno in na levi se že vidi Rt Kamnjak. Obljubljali so burjo od 10 do 15 vozlov v tem delu in v Velebitskem kanalu sunke do 40 vozlov.
Potem pa se prične Rock-n-roll na Kvarnerju. Morje naenkrat podivja in iz dobrih 7 ali 8 vozlov udari na 15 in ga drži, ter povečuje na 16, 17, 18, 19... vozlov.
Poberem 35 m dolgo vrv, katero sem si že prej obesil na ograjo in jo spustim za krmo, ter jo vlečem za sabo že v penasti vodi. Na koncu vrvi sem naredil vozel in prilepil plastenko od 1,5 litra, da vrv na koncu plava na površju. Torej bi jo videl in zagrabil.... ne bodi ga treba.
Barka se že nevarno nagiba, valovi so že presegli 1m in se dvigujejo k metru in pol. Včasih zgledajo še višji. Prvič krajšam oba jadra, tokrat že znam krajšat in ne bo me več valjalo.
na hitro si nadenem jakno in se zadrgnem. Opašem pripravljen pas in ga pripnem na vrv ob ograji! Hudiča, pa menda ja ne jaz!!!
Vendar burja še dobiva svojo moč in kmalu sem na 22, nato na 23 in 24 vozlov vetra, valovi pa so že visoki 2m in več. Barka se je nevarno nagnila in počasi se navajam na kot pod katerim jadram. Trenutno me še ni strah.
Barka še vedno pridobiva na hitrosti,.... jadra so skrajšana na polovico,.... sreča, da so roll in da gre vse lažje kot pri klasiki. Plujem 7,6 vozlov, veter spet pridobiva na moči. Bližje kot sem Unijam bolj se mi dozdeva, da dobivam veter iz velebitskega kanala. V vodi ni samo "lajštna" od barke, na trenutke se jo sploh ne vidi, .... vsa je v vodi.
Ufffffff sranje, .... prvič me je malo strah!
Burja še jača in prihajajo refuli tja do 30 vozlov!!!! Barka pa je že skoraj položena, tako kot v regatah,ko gledam po televiziji, v katerih je za glavno nagrado milijon dolarjev!
In kaj danes jaz dobim?
Ker je kamera non stop prižgana in se vsa situacija snema, se vsaj veselim posnetkov. Tu in tam naredim kakšen posnetek z žepnim fotoaparatom, kakšnega z mobilnikom, ..... kar je pač pri roki. Valovi postajajo večji in barka se že spušča gor in dol po valu, valovi se odbijajo od barke in že sem moker. Mokra je tudi kamera. Prekleto!
Tokrat je barka zelooooooo nagnjena, pogledam na klinometer in ostrmim.... na trenutke kuglico zabija na 45 stopinj!!!! pa jo dvigne na 40 stopinj in spet na 45 stopinj in jo en čas drži,...... Madona..... potegnem iz žepa mobilnik in pritisnem fotko klinometra, saj drugače mi ne bodo verjeli!!!!! Če se še bolj nagnem bo telefon tako ali tako v vodi, torej rezkiram in sprožim,.... če je uspelo, bom pogledal drugič! Vesel sem, da imam dolgo kobilico in na koncu še bulb! Mogoče mi to pomaga, da ne naredim touch down-a!!!!
Naj napišem, da barka pri tej hitrosti, ko jo nevarno nagne, enostavno ni več vodljiva in ne uboga. Ugotovil sem, da je preveč krmila zunaj vode, zato je barka položena na bok in se enostavno vleže na val, ki pa jo ponese po smeri vala. Zato barka, poleg tega, da je zaradi nagnjenosti izgubila moč vetra, obrnila v drugo smer, ne da bi si tega jaz želel. Barka se je čez čas postavila "na noge" in pod določenim kotom zajela v jadra določen veter, ki je premaknil barko. S krmilom sem jo naravnal v prvotno smer in nadaljeval s plovbo.
Po skoraj triurnem bojevanju z naravo je začel veter pojenjat in pred Unijami sem se razveselil vplutja v zavetrje tega rešilnega otoka.
Priplul sem v zaliv in zasidral plovilo. Odšel sem do hladilnika in skoraj segel po hladnemu pivu a možgani so mi veleli, da že 19 let ne pijem alkohola. Torej potrebujem krila..... in spijem Red Bull, ki je še pojačal srčni utrip, namesto, da bi spil nekaj za zmanjšanje utripa in povrnitev adrenalina, katerega sem izgubil nekje na Kvarnerju
V zalivu srečam dva znanca, katera plujeta na Clipperju 311 in sta povedala, da sta od Osorja do Unij bežala pri 35 vozlih vetra. Oba dobra jadralca in sta imela vsega dovolj. Meni sta pripisala diagnozo: Sam pa še nor po vrhu!
Kasneje pogledam po barki iin ugotovim, da se mi je zlomila miza v kokpitu od sile morja. Po salonu poberem stvari, katere je kataapultiralo iz njihovih stalnih mest po tleh salona.
Potem še pogledam na wind inštrument. Spet ga je bilo za 32 vozlov!
Z barke spustim v vodo gumenjaka grem na obalo, da se razhodim po unijskem pomolu in taakrat zagledam morjeplovca. Tam je bil MareC s prijatelji, kateri so se odpravljali na podvodni lov rib (če jih je še kaj ostalo od prejšnjega svetovnega prvenstva na Lošinju).
Zvečer ga pričakam in radoveden ugotovim, da so v dobri uri in pol potegnili nekaj, kar jim ni ušlo. Tudi ena hobotnica je bila med ribjo družino.
Tudi noč na sidru je bila zelo nemirna. Ne vem, če me je še kdaj tako guncalo. Zato nisem zaspal do četrte ura zjutraj, pa še takrat sem zaspal od guncanja, katerega sem se že počasi navadil.
Ko me ura ob 6.30 zbudi, najprej ne vem kje se nahajam, nato pa se le prebudim in se uredim, obrijem in skuham kavo. Prižgem radio in čakam poročila ob 7 uri. Poročila javijo, da se je pri otoku ali čeri Galijola zgodila pomorska nesreča in da se je potopila 14 m velika ribarica. Nihče se ni utopil, vsi razen ribarice se počutijo dobro. Zazvoni mi mobilnik in se javim. ko končam so se končala tudi poročila in vremenska napoved. Ah, to se dogaja samo meni. Vseeno grem nazaj, huje kot včeraj res ne more biti.
Unije zapustim v jutranjem soncu in ta otok zapišem kot enega meni dražjih
Oblečem vetrovko in si oprtam pas, tako, da nimam morebitnih problemov kasneje. Tudi tokrat hrabro odvijem jadra in zaplujem z vetrom. Vetra je največ za 13 vozlov in danes se mi zdi jadranje prav otročje, čeprav dosegam hitrost skoraj 8 vozlov s polnimi jadri.
Veter počasi pada in plujem pri sedmih vozlih 5,5 vozla, kar je še kar sprejemljivo za moje principe okoli jadranja.
Pogled naprej in vzamem daljnogled. Nekaj belega je na vodi pred Porerjem. Mogoče nova vremenska sonda? Štirioglata?
Pridem bližje in ugotovim, da po vodi pluta leseni del potopljene ribarske barke in v njem kašete iz stiroporja. Velikost je cca 3x3m in na prvi pogled je vse leseno. Prižgem postajo in javim na kapitanijo, kaj sem videl in kje. Pravijo, da pridejo takoj.
Ah, .... jaz jih ne morem čakati,...... zato odplujem dalje.
Po treh urah jadranja veter pade na 5 vozlov in konča se luštno. Danes imam od Unij do Poreča najmanj 8 ur plovbe in danes bi rad bil še doma, torej si plutja s tremi vozli ne morem privoščiti. Prižgem motor in zvijem genovo, glavno jadro pa še pustim odprto. Poženem že ogret motor na 2500 obratov in plujem 6,5 vozla. No to pa je že bolje.
Kmalu sem pri Rovinju.
Še malo pa bom na cilju pravim ko pride na vrsto Vrsar.
In še ena fotka slikano proti soncu sredi belega dne.
Po osmih urah priplujem v matično marino. S krmo naprej pristanem kot stari jadralec na svoje mesto v marini. Barko privežem in pospravim notranjost. Lotim se še zunanjega čiščenja in spiranja več kilogramov soli, ki se je nabrala po barki. Špricam tudi visoko v zrak, kjer so jadra in jambor, ker je tudi tam sol. Sreča, da ni sosedov sredi tedna.
Ko sem v avtu in na poti proti domu, analiziram svojo tridnevno avanturo.
Uspel sem! Imam jajca! Ja, jadral sem sam! In to po kakšnem vetru in morju!!! Sailing alone!........
......... je to trening za ocean, mojo sanjsko željo?
Opomba:
Večino fotk sem potegnil kot kader iz video filma, zato so nekatere fotke slabše kvalitete.
GregorN, hvala za nasvete in pomoč pri nastanku fotografij iz filma!
LP

