GRČIJA I 2005

[luftar]

Grčija I


V mračnih zimskih dneh sem malo pregledoval fotografske posnetke za nazaj. Prišel sem tudi do leta 2005, ko sem se prvič odpravil z Jadrnico v Grčijo. Zavedel sem se, da o tem nisem še nikoli nič napisal. Forum Morjeplovec pa je ravno pravšnji, čas pa tudi, da podam nekaj spominov in prilepim kakšno sliko s tega potovanja.

Mislim, da ni morjeplovca, ki ni razmišljal, da bi se podal okoli sveta, si ogledal čudovite kraje, katere so nam pričarali v knjigah stari pomorci. Seveda pa nam denarne možnosti, tehnična opremljenost naših bark in pehanje za vsakdanji kruhek tega žal niso omogočile. Nekako pred desetimi – petnajstimi leti pa smo si lahko že opremili barke z najnujnejšimi instrumenti kot so avtopilot in GPS s katerimi smo si lahko omisli daljša potovanja. Tako sem tudi jaz z nekaterimi prijatelji pričel
razmišljati o za nas malo daljšem potovanju v Grčijo. Mnogi smo se dogovarjali, ostalo pa nas je malo, ki smo res odšli.



Dogovoril sem se s prijateljem Mirom za takšno potovanje in 25. 6 2005 zjutraj sva že čakala v dolgi vrsti na hrvaškem, da se prebijeva do morja. Priti sva morala do Splita, kjer naju je čakal moj sin z jadrnico. Potovanje pa se je navkljub novi avto cesti na Hrvaškem zavleklo v neskončnost in sva tja prispela šele okoli poldne. Preložili smo prtljago, Romana dvignila na vrh jambora, da je zamenjal žarnico in okoli 14.00 ure že odpotovala proti Hvaru. Bilo je popolno brezvetrje zato motorirava proti Hvaru, kjer nameravava prenočiti. Malo za Splitskimi vrati naju prehiti velik trajekt Jadrolinije.



Drugi dan sva dokaj zgodaj odrinila proti Lastovu, kamor sva prišla tako zgodaj, da sva odšla še v Lučko kapetanijo, da bi se odjavila za potovanje v Italijo. Žal ni bilo z odjavo nič, ker sem imel napačno registracijo. Pučki kapitan mi je dejal, da so pred mesecem dni izšli novi predpisi po katerih bi moral imeti registrirano barko za odprto morje. Ker tako nisva odjave, sva rekla kapitanu, da bova samo odšla do Palagruže. Malo smo se spogledovali, potem pa sva odšla, kapitan pa je vedel, da nameravava vseeno v Italijo. Odšla sva še natočit gorivo, in se nato zasidrala v Jurjevi luki. Ker sva imela še dovolj časa, sva se malo sprehajala in si ogledala nekatere znamenitosti. (JNA je zapustila otok turisti zasvinjali, hrvati pa nič).



Nadaljevanje sledi

[kr en]

Zastavil si spodbudno. Čakamo . . .

[MarjanT]

Še vedno čakamo

[navigator]

Jao Luftar, ne nas pustit čakat predolgo..

[luftar]

Od daleč sva najprej zagledala otok Palagružo, ko sva prišla bližje pa še čeri pred njim.

Proti Palagruži sva najprej motorirala, potem pa se je dvignil veter in sva do tja jadrala. Bilo je čudovito, le malo pred prihodom nama je začel nagajati GPS. Pričele so se kazati nekakšne črtice. Poklical sem Romana, če se je tudi njemu kaj takega zgodilo, ter je dejal, da je moral zaciniti neko žico. Ko sva se usidrala na Palagruži, sem pregledal ploter in ugotovil, da je res neka žica popustila, kar sem takoj zacinil. Nato sva se malo kopala potem pa odrinila naprej proti Vieste v Italiji, kamor sva prišla okoli 17.00 ure, ter se šla takoj prijaviti na kapetanijo. Dobil sem neke papirje, ter bi se moral v vsakem pristanišču, kjer bi se ustavil javljati na kapetaniji, da te papirje potrdijo. Imela sva pač hrvaško zastavo.



Vijeste ponči in zahod sonca

[luftar]

Naslednji dan sva prispela v Bari. Nisva se vedela odločit, kje naj se zasidrava. Najprej sva pogledali v luko Bari Nuovo, toda tam so bile samo velike ladje, zato sva se odločila za Bari Porto Vecchio. Tam sva našla prosto mesto na nekem pomolu, za katerega sva zv edela, da je last nekega kluba. Dejali so nama, da je prvi dan brez plačila, za kasneje pa se bomo dogovorili. Odšla sva se prijaviti na kapetanijo, ki je oddaljena kake dva kilometra. Ker je bilo osebje ravno na malici, sva morala počakati kake pol ure, nato pa se je pričela procedura. Izpolniti sem moral cel kup formularjev (cca , nato sem se moral kake 20 krat podpisati, nato so sledila vprašanja. Kakšno robo voziva, koliko cigaret, koliko viskija, koliko nafte, vode itd. Moral sem vpisati 40 litrov nafte in 100 l vode. Od takrat naprej se nisva v Italiji nikjer več prijavljala, niti odjavljala.

[luftar]

Moram prilepiti še eno sliko prelepega mesteca Vieste

[luftar]

Moram prilepiti še eno sliko prelepega mesteca Vieste

[luftar]

Pomotoma sem poslal dve enaki sliki. Ene ne znam zbrisati. Enkrat preveč, enkrat premalo

[luftar]

Moram povedati, da sva na celotnem potovanju do Grčije vstajala dokaj zgodaj, saj nisva vedela kakšno bo vreme, koliko časa bova potovala do želenega mesta itd. Medtem mi je ploter dokončno odpovedal. Usposobil sem ročni GPS na 12 V, ter sva si pozicije vpisovala vsako uro v zemljevid. Tako sva približno vedela kdaj kam prideva in kje potujeva.



Tako sva prispela skoraj do Brindisija, vendar sva se pred njim pri nekih čereh ustavila in kopala. Biloje že strašno vroče. Okoli 16.00 pa nas obiščeta dva policaja v velikem gumenjaku in zahtevata da odrineva, kajti tam naj bi bilo prepovedano sidrati. Na bližnjih skalah je bilo vse polno kopalcev in nikakor nisva razumela zakaj morava oditi. Žal sta policaja govorila samo italijansko in se nismo mogli sporazumeti. Miro je skočil še zadnjikrat v vodo, da se osveži in odrinila sva v Brindisi, ki je bil praktično za vogalom.

[luftar]

Ko po širokem kanalu pluješ v mesto Brindisi se na koncu praktično zaletiš v mestno rivo. Levo pristajajo potniške ladje, če pluješ desno pa je na levi stranli zaliva črpalka za gorivo, na desni pa marina Lega Navale Italiana.



V mesto Brindisi sva prispela okoli 17.30 in takoj odšla na črpalko, da si dotočiva gorivo, nato pa sva šla čez zaliv v marino LEGA NAVALE ITALIANA, kjer sva se privezala nasproti bifeja. Hladno pivo dobro paše. V marini sva srečala Vinca soseda iz marine v Puli, ki je nameraval naslednji dan pluti direktno na Lastovo. Povedal nama je, da je prognoza za naju zelo slaba saj bo močan jugo. po napovedi tudi do 40 vozlov. On bo odpotoval, saj je ta veter za njega ugoden, nama pa odsvetuje potovanje. Midva sva nameravala odriniti do Otranta.

[luftar]

Slikano iz barke se vidi, da je marina vsa v cvetju.



Vkljub slabi napovedi sva naslednje jutro odrinila. Od marine v Brindisiju do izhoda luke voziš kar kakšne pol ure. Ko sva prišla na odprto, je jugo res že močno pihal in sva se samo obrnila in zopet privezala v marini. Nato sva si šla ogledat mesto in sicer z vodnim avtobusom, ki vozi krožno z enega konca zaliva do drugega. V marini sem nato skušal dobiti vremensko napoved za naslednji dan, žal je nisem dobil. Hodil sem po pomolu in poizkušal od bilo koga dobiti vremenski podatek. Imel sem srečo, da je na bil na neki jadrnici Italijan, ki mi je obljubil, da bo pogledal na internet in naj ga kasneje pokličem.

[luftar]

Naslednji dan sva zjutraj odplula, kajti prejšnji večer mi je Italijan sporočil da bo en dan lepo vreme, nato pa se bo obrnil na sever – severovshod 2 – 3 Bf. Predlagal je tudi, da naj se ustaviva kakšnih 10 Nm pred Otrantom, kjer so izgradili novo marino. Otranto je namreč vedno poln ladij in prometa. Marina še ni uradno odprta, vendar se lahko priveževa, če pa pridejo policaji naj jih zaprosiva da lahko ostaneva. Tako se je tudi zgodilo.



Ko sva priplula v San Foco, sva imela še nekaj problemov s privezovanjem, kajti 15 cm od roba pomola, je bila po vsej marini razpeta 1,5 m visoka žičnata ograja in nisi mogel skočiti na kopno. Marina je bila še v delu. Ko sva vse potrebno postorila, se nama je prav prilegla krompirjeva solata, katero sem pripravil že med potjo.

[luftar]

Zvečer sva se odpravila čez ograjo v mesto na pivo. V prvem bifeju sva srečala starejšo gospo doma iz Makedonije. Njena hčerka je bila lastnica bifeja, katero smo tudi kasneje spoznali. Seveda se je razvil klepet, ki ga ni hotelo biti konec. Vmes sva se zanimala za vreme in neki gost je dejal, da je slišal na poročilih, da bodo naslednji dan nevihte tudi do 7 bf. Tudi kasneje sva na TV slučajno ujela vremensko napoved, kjer je kazalo, da čez ves Jadran in Jonsko morje področje nizkega zračnega pritiska.

[luftar]

Naslednji dan sva želela zjutraj odriniti na pot, kajti nisva bila prepričana, da je napoved Italijana pravilna. Odvezala sva se in odrinila iz marine. Takoj ko zapustiva mirno področje valobrana naju zajame močan veter in pričnejo zibati močni valovi. Ker bi znalo po predvidevanjih biti še huje se raje obrneva in ponovno priveževa v marini. Že ko sva odhajala, so nama sosedje nekaj mahali, žal pa nisva razumela. Ko sva se vračala sva se ustavila pri njih in ugotovila, da so Francozi. Žal nismo našli skupnega jezika, kajti oni so znali samo francosko. No vkljub temu sva razumela, da je zelo slaba napoved in bodo veliki valovi. Dali so nama tudi odrezek Navteksa, iz katerega je bilo razvidno, da bo dopoldne veter med 4 in 5bf kasneje pa med 6 in 7, morje pa med 4 in 5.



Takšno je bilo morje ko sva izplula, vendar sva se hitro vrnila.

Tako se je pričelo nekajdnevno lenarjenje, ki nama je bilo proti koncu že prav nadležno. Vse skupaj sva tam vedrila kar štiri dni. To je za malo mestece, kjer nimaš kaj početi res preveč. Je pa res močno pihalo in vkljub ca 10 metrov visokem valobranu, je neslo vodne kaplje čez njega in se je na koncu na barki in vseh vrveh naredil sloj soli debel kake dva milimetra. Tudi plaža pred marino je bila zaprta in je bila prepoved kopanja. Vmes se mi je telefonsko oglasil tudi prijatelj Tone, ki je že prispel v Grčijo in mi sporočil, da je tudi tam slabo vreme in je bolje da počakava na odhod še kakšen dan.



Takšna je bila videti prazna plaža, kajti bilo je prepovedano kopanje, kasneje pa so tudi vsi sončniki položeni po tleh ker jih je veter podrl.