Zunaj je mraz, misli pa vedno bolj uhajajo k hobijem, s katerimi se ukvarjam ob normalnih temperaturah. In ker ni početi kaj pametnega sem se pripravil k pisanju potopisa o enem od izletov, ki smo ga opravili v lanskem letu.
Nekaj ljubiteljev kolesarjenja se nas je lansko leto zbralo, ustanovili smo sekcijo in se zmenili, da se poleg maratonov dobimo tudi dvakrat letno na tridnevnem izletu.
Seveda se je takoj postavilo vprašanje kam pa bi šli, in zmenili smo se, da gremo na prvi izlet ob Donavi s startom v Linzu , Končali pa naj bi predvidoma nekje za Dunajem, kjer bi bilo pač dovolj veliko parkirišče za avtobus. E tu se je pokazalo, da je fajn imeti v taki skupini koga, ki je to že dal čez, saj so nasveti in izkušnje zlata vredni. Odločili smo se za cilj v Orthu.
Na hitro smo zmetali program izleta skupaj, si malce pribeležili, kaj se splača ogledati, določili terminske okvirje , poiskali prevoznika in voila, nastalo je tole:
Dobili smo se sredi noči ob 5.00 zjutraj, saj nalaganje koles vzame kar nekaj časa
Okoli šestih zjutraj nam je le uspelo odrajžat proti našemu cilju mestu Linz.Vremenska napoved ni bila glih obetavna, ampak kaj čmo.
Ko smo prišli v Linz pa kot da bi bil konec sveta. Veter, dež na polno. Glave smo staknili skupaj. Ne danes ne gremo na bicikle je pa le malo prehuda. Gremo si kar z avtobusom ogledati zanimivosti ob poti. Prvi je bil na vrsti Mathausen spomin in opomin na neskončno človeško neumnost. Ko se človek sprehodi po taborišču dobi kar kurjo polt
Od Mathausna smo se odpeljali naprej do cilja prvega dne mesta St. Nikola, kjer smo dobili ugodno prenočišče.
spali smo v hotelu, ki je malce naprej od mesta:
Zunaj zgleda precej bolj bogi, kot je v resnici.
Časa smo imeli ogromno, energija je vsa ostala, tako, da smo se odpravili prav v mesto St. Nikola, saj je mestece prijetno, tipično germansko.
Seveda nas je dež opral najprej do mesta, nazaj grede, pa smo tule vedrili kar dve uri
Do hotela smo prišli mokri, da je bilo potrebno vzeti konkretno dozo šnopcomicina, da se ne prehladimo. Pomagalo je.
Napoved za naslednji dan je bila obetajoča.
Ampak...
Drugo jutro isti šmorn dež,veter, kaj bomo. Nič večinska odločitev je bila gremo z avtobusom še drugi dan. Nekaj pa nas je vseeno sklenilo: prišli smo brcat in odbrcali bomo. Razdelili smo se in tako smo ekstremisti štartali na kolesih izletniki pa so šli lepo z avtobusom. Dogovor je bil, dobimo se v Melku.
Melk mesto, kjer se nad hribom razkazuje največji samostan v Avstriji. Vsekakor priporočam ogled
Takole izleda pogled na samostan od daleč, pa še bližje
in skromna notranjost
Toliko zlata na kupu še v življenju nisem videl, vse v zlati in dragih kamnih, Ja res jim gre slabo.
Ta dan je ob lepem vremenu trasa najlepša. Pelje po vinskih goricah in skozi breskove nasade. Famozno.
V vsaki vasi so prodajalne tako ali drugače predelanega sadja in glede na vreme smo predvsem preizkušali destilirane proizvode, saj je dež sicer nehal ampak veter se pa še ni dal.
Na vsakem drugem hribčku stoji tudi razvalina kakšnega gradu in prav vse si je mogoče ogledati. Ja, avstrijci se pač znajo iti turizem in prodajati prav vsak star kamen.
Proti večeru smo pribrcali v mesto Tulln, kjer smo se nastanili v prijetnem hostlu
Hitro tuš, zdravila proti prehladu in hajd v mesto.
Mesto je polno vodnjakov, botanični vrt sem si ogledal enkrat prej, na Donavi pa ladja pri ladji ena bolj zanimiva od druge in skoraj vse so plavakoče restavracije
Še zanimiv vlačilec, čeprav ne vem zakaj se mu reče vlačilec če pa potiska pred seboj dva splava
Pivo na pivo in spanje, naslednji dan pa
SONCE
Vsi smo komaj čakali , gremo , saj zato smo prišli
Ni bilo časa niti za osnovne napotke, tako se je mudilo. Drugače pa je taka kolesarska pot praktično 90% časa ob Donavi. Vrhunsko.
Volje veliko, sonce nas je končno ogrelo in ob poti so se vrstili pogledi na reko in okolico
Končali smo v Orthu, kjer smo kolesa naložili na velikem parkirišču ob gostilni. V gostilni je padla še kakšna runda in ker naša nemščina ni ravno vrhunska so se natakarice med seboj pogledovali, razumela nas ni nobena. Nam nič ni bilo jasno dokler ni padel stavek: Pa šta ovi hoču, ja jih ništa ne razumijem. E od tu naprej so padle vse jezikovne prepreke. Smo se razumel. Ko pa smo na koncu še pogledal na napis pred restavracijo
Nam je bilo vse jasno.
Naš šofer Urban v akciji
Moram ga pohvaliti tri dni je nakladal in razkladal bicikle, včasih tudi brezveze vse z nasmehom. Naj bo reklama ali ne Pečelin prevozništvo je idealno za take skupine.
Morda za konec: Tole pot sem prevozil drugič. Prvič smo imeli srečo z vremenom, tako, da smo bili na koncu vsi ožgani od sonca. Pot je lepa. Je pa res, da je masikaj odvisno od sreče, saj v primeru slabega vremena ostaja udeležencem kar preveč energije in.....
Smo bili pa na koncu zadovoljni in očitno nam ni bilo hudega, saj smo se na poti domov dogovorili, da bomo še šli in tudi smo. Bili smo tudi na Blatnem jezeru, ampak to je že druga zgodba.
LP Izi
Ampak ne gre vse naenkrat. Sva se prav danes z ženo pogovarjala, da greva kakšen podaljšan vikend z biciklom na kakšen otok. Verjetno Rab.
