Od prvega in do štirinajstega sem tudi sam šel na malenkost daljše jadranje ob obali navzdol. Do sedaj sem se potikal predvsem po severni Italiji (Lignanoin Gradež), a kot vsak »normalen« morjeplovec tu v naših krajih sem tudi sam zavil na Hrvaško. V bistvu je bila to moja prva pot z barko v to čudno državo, kjer imajo namesto evrov kar kune (ne vem kje jih lovijo, saj se živali ne tiska, ali pač?)
Z mojo drago sva prvi dan odplula do Pirana, kjer je sledila odjava in nato v Umagu prijava. Vse mejne oslarije sva uspešno prebrodila (seveda je bilo potrebno za to dati tudi nekaj v Sloveniji nalovljenih kun). Nato pa že prvi dan vse do Zelene lagune ob Poreču (rumena črta prikazuje pot »dol.«) Po mirni noči in spanju na sidru je sledilo jadranje do Limskega kanala, kjer sem kot zelo mali otrok »pričel jesti.« Prav ste prebrali, tam sem le nekaj mesecev star otrok našel (v gostilni) školjke in se nabasal kar z rokami. Kakorkoli že, žal nama Limski kanal tokrat ni bil usojen, saj sva se kar petkrat sidrala in na koncu ugotovila, da nama je sidro zapelo v šop školjk. Enostavna rešitev je bila plovba do Rovinja, kjer pa sva ostala kar nekaj časa, saj je bilo lepo, mirno in vse kar si želiš (torej sva si nabirala energije za prihajajoče delovno leto). Med tem pa srečala tudi našega »sotrpina« iz foruma (evovii-ja).
Pot naju je vodila naprej do Brijunov, a nisva zavila na otoke, ampak v manjšo marino v Fažani. Tam sva dobila prostor le vzporedno ob eni turistični barki. Odločila sva se, da poti do Pule in naprej čez Kvarner ne nadaljujeva, zaradi tega je sledil povratek v Rovinj in po nekaj dnevih v Poreč, nato obisk Novigrada, kjer sta se nahajala carina in policija. Slednja dva organa (ne moja) sta služila za odjavo in nato prijavo nazaj v Piranu, ter prihod v Portorož. Seveda se nama ni mudilo domov, naslednji dan pa sva ob obisku le dve leti starega člana družine zopet srečala našega morjeplovskega člana (evovii).
Na dopustu sem predvsem v Rovinju preizkusil pomožni čoln, ki se je kljub samo veslam obnesel dobro, ter tako upravičil nakup. Tam je seveda nastalo tudi kar nekaj fotografij, med drugim sem v objektiv ujel mojstre pri gradnji čolna, lastno barko, (zvečer) zelo lep prostor za pijačko, lep sončni zahod in reklamo za postojnsko jamo , ter še veliko stvari:
Dopust torej ni bil kakšen maraton na dolge proge, ampak prijetno jadralsko sproščanje v bližnji okolici. Kljub rosnim letom in s tem tudi rosnimi jadralskimi izkušnjami lahko rečem, da je navtika zakon, če le piha in upam, da bo pihnilo tudi prihodnji konec tedna, ko bo Lenoba zopet pripravljena na »hojo po bregi,« kakor je moj oče poimenoval nagib barke ob jadranju.
