Peš iz Ljubljane v Punat

[Nikola T.]

Naslov bi bil pravzaprav lahko, "Peš in s skirojem na rami iz Ljubljane v Punat". Skiro je bil ob vzponih prava nadloga, ki pa se je poplačala ob spustu, katere smo načrtovali za konec dneva, da smo prej dosegli planirano točko. Danes lahko mirno rečem, da bi lažje potovati brez njih bi pa za isto pot morda potrebovali slab dan več.

Najprej naj omenim, da smo vsi udeleženci tega pohoda izjemno povezani z morjem. V organizaciji jadralnega kluba Odisej se tedensko udeležujemo že več let zapored, plesnih vaj. Ob koncu vaj pokramljamo v katerem od bližnjih lokalov o dogodkih preteklega vikenda, ter kujemo nove načrte. Življenje je tako veliko lepše in prav veselim se ponedeljkovih večerov. Pri kovanju najbolj drznih načrtov vsekakor prednjači prijatelj Štefan, ki pa pozablja da se ne ustrašim kar tako zlahka in ponavadi prav zaradi tega včasih na koncu prav sam potegne ta kratko. Pred leti mi je predlagal, da greva v začetku januarja loviti ribe v čolnu brez gretja. Seveda sva šla vendar ni vedel, da jaz mraz zelo dobro prenašam medtem, ko je on skoraj dva dni šklepetal z zobmi. Seveda sva skupni ulov - zobatca še isti dan skupaj spekla in z družino smo preživeli prekrasen večer.

Na enem od srečanj je predlagal, da gremo peš iz Ljubljane v Punat. Nisem rabil dolgo za premislek, saj sem prav rabil nekaj kar bi me premaknilo izza računalnika. Zadnje leto in pol sem dejansko garal ko črna živina in nisem šel niti enkrat samkrat smučat, niti nisem imel časa za kolo. Sedaj sem sklenil to malce spremeniti oziroma reorganizirati še prej pa se naužiti svežega zraka za prihajajoče izzive in projekte.

Na pot smo se odpravili v petek 26.4.2013 ob 12h. Več dni pred tem smo načrtovali pot in zbirali karte ter informacije. Uspel sem celo nekajkrat na Šmarno goro in narediti nekaj krajših tur, da sem pregnal pajčevino z riti.
Z leve; Mateja, Darjo, Štefan, Andreja, Tomaž in moja malenkost


Z Ilovškega Štradona odhitimo novi dogodivščini naproti.


Po Ižanki čez avtocesto. V daljavi se že vidijo hribi katere imamo danes namen "pomalicat"


Po prometnih cestah, kjer je le možno uporabljamo površine za peščce


Kmalu za nami ostane prometna ižanka in že smo na poti proti Iški.


Natanko nad cesto se dviga hrib nad Iško na katerega se moramo povzpeti.


Nismo še prišli daleč, vendar kdor je poskusil hoditi po ravnem ali pa se poganjati s skirojem bo vedel, da je nekaj kilometrov po soncu že razlog za postanek in hitro osvežitev. Takrat se nam malce porajajo dvomi saj je pred nami še zelooo dolga pot prvi žulji pa so že tu.


Zračenje nogavic ob kavici.


Odhitimo dalje proti Iški


Ob visečem mostu pred domom v Iški pospravimo skiroje v torbe in si jih oprtamo na rame. Na začetku se nam zdijo še dokaj lahki. Imajo "vsega" 5kg.




Prečkamo Iško


Močno odsvetujem pot po kateri smo šli mi in priporočam pot, ki vodi preko naslednje brvi, ki se nahaja ZA domom v Iški. Kasneje vam bo jasno zakaj.


Pečine na vrhu, ki so nam dale "vetra"


Pot se zelo strmo vzpenja vendar je pot na začetku lepa in zelo široka kasneje pa se zoža v stezico, ki je prav lepo uhojena in zelo lepa za hiter vzpon.


Tempo se nam zaradi skirojev malce upočasni, vendar napredujemo. Čutimo pa že odvečno težo, ki jo predstavljajo.


Lepa narava in še kar dobra pot


Občasno se odpre prelep pogled na nasprotni breg.


Potka se počasi zoža nato pa naredimo veliko napako, ker poslušamo GPS in trapaste elektronske karte. Zavijemo desno, kot nas vodi GPS. Potka izgleda shojena, vendar kasneje ugotovimo zakaj.


Potka se počasi izgublja in kmalu je ni več. Kmalu mi postane jasno, da so to stezico naredile živali, ki so prišle do pečine nato pa niso mogle poti nadaljevati nikamor drugam kot ob vznožju pečin, zato je bila potka tako lepo uhojena, da nas je to preslepilo.


Teren je ponekod tako razrahljan, da se mi je pohodna palica zadrla tudi do pol metra globoko. Eno palico zlomim že po nekaj minutah. Kamni na katere smo stopali so se večinoma podali pod našo težo in sprožali so se plazovi. Nekajkrat padem in zadeva ni bila nič zabavna. Prav jezen sem bil nase, ker sem se pustil zapeljat Štefanovemu GPSu. Take napake verjetno ne ponovim saj od sedaj dalje še bolj kot prej, na takih poteh zaupam le kompasu, specialki ter markiranim potem. GPS xyz (Ne smem povedat imena, da ne bo Jure (zastopnik za Ga...) jezen.) me ne prepričajo dokler karte niso vsaj toliko detaljne kot papirnate specialke. Tistemu, ki me ne pozna naj pojasnim, da se (med drugim) profesionalno ukvarjam z instrumenti, navigacijo, radarji in avtopiloti. Lahko rečem, da instrumente znam uporabljat. Problem pa je, če podatki niso natančni in te zavedejo, da se znajdeš v taki situaciji, ki bi se navsezadnje lahko kaj hitro slabo končala, zato pamet v roke in za osnovno navigacijo v naravi priporočam le specialke in kompas, GPS pa le kot pomoč pri določanju položaja.
Veste kaj pomeni kratica GPS? Gdje's Pitaj Seljaka.


Pobočje je zelo strmo in le s težavo se prebijamo


Po dolgotrajnem plezanju ob vznožju le najdemo prehod čez previs


Na sliki ni videti strmine, vendar je strmo, veliko prestrmo za našo opremo.


Z velikim naporom dosežemo vrh. Zamislil sem se, kako neverjetno nepremišljeni smo bili, saj nam je že pošla voda in moči.


Na vrhu malce počijemo. Moči se pričnejo vračati in mišice prenehajo boleti.


Kmalu ugotovimo, da smo ob počivanju pokasirali kar precej klopov katere smo poskušali še pravočasno odstraniti.


S pomočjo papirnate karte in kompasa najdemo na vrhu cesto in se odpravimo proti Krvavi peči.


Končno Vas. Vode nam je že zdavnaj zmanjkalo zato smo zelo žejni.


Pred muzejem vojne za Slovenijo v Krvavi Peči stoji pipa, ki pa je na našo žalost zaprta.


V Vasi srečamo domačina in ga poprosimo za vodo.


Uležem se na od sonca ogrete tople tlakovce in uživam ob pitju vode. Kazalec energije se nam vsem opazno dviga in kmalu se vrne tudi dobra volja in optimizem.


Pot nas vodi v smeri Lužarjev a najprej moramo zopet navkreber.


Na vrhu vzpona se malce odpočijemo čeprav nas čas že priganja. Imamo namen priti do Lužarjev.


Pridemo do prve asfaltne ceste in že se s skiroji spustimo po klančku. Veselje ne traja dolgo saj z bližnjega dvorišča priteče pes in se zapodi za Štefanom meni pa s tem zapre pot in že vidim kako letim. Ustrašil sem se, da ne padem naprej, zato se nagnem nazaj in padem na nahrbnik in kljub ne preveliki hitrosti na asfaltu pustim nekaj kože. Rano mi lastniki psa oskrbijo še prej pa jo izdatno razkužimo z žganjem. Malo zapeče ampak mi gremo dalje.


Upam le da se smola s tem vsaj zame konča in res je bilo tako. Naslednji dan sem imel po riti in hrbtu črne potplutbe in še zdaleč ni bil tako nedolžen padec kot se je sprva zdelo. Prave bolečine sem čutil šele naslednje dni.


Pot nadaljujemo mimo prelepih vasi. To pa je križišče v Neredih, kjer je doma ženina teta.


Precej je še makadam cest.


V Lužarjih obešajo zastave za prihajajoč praznik


Dosegli smo cilj za ta dan. Lužarji


Na koncu Vasi nas čaka kombi in odpelje domov prenočit in lizat rane.


Konec prvega dne poti iz Ljubljane v Punat
Ljubljana - Lužarji: 35km
Čas, kml ... pa dodam kasneje.
Za naslednje dni opisi še sledijo.
LP NT

[al]

Noro.
Jaz imam ta mesec namen Lj-Punat s kolesom... Samo peš oz. s skiroji? Uf...
čestitke

[Piki]

Bravo, komaj čakam nadaljevanje.

[rjavolasa skipperka]

Kapo dol vsem

tudi jaz komaj čakam nadaljevanje

[admin]

Ufff, divje! Za pot sem vedel, samo da so pa še skiroji v igri pa ne...

[frikmusic]

Bravo vsem tole je pa kr konkretem podvig

Frik

[blacknero]

Zanimiv podvig in naporen podvig. Čestitke z moje strani!!

[Marchi]

Ufff face ste!!!

[velikimedo]

Svaka čast za tak podvig, imate pa voljo...

[Nikola T.]

Naslednje jutro smo že ob sedmih v Lužarjih na istem mestu, kjer smo prejšnji večer končali. To noč sem bolj slabo spal zaradi bolečin na hrbtu, kjer se mi je naredila velika buška zaradi padca.



Spustimo se po klancu z Lužarjev


mimo Zakraja


kjer nas table obveščajo na prisotnost medvedov.


Član foruma BMK (video katerega je posnel BMK) nas je podučil o medvedih in zato smo bili bolj samozavestni saj smo natanko vedeli kako se moramo in kako se ne smemo obnašat v primeru srečanja z medvedom. Prvo pravilo je vsekakor, da moraš biti dovolj glasen, da te medved začuti ter, da ima čas se pravočasno umakniti. Medved se bo vedno umaknil, če le ima čas. Največji problem je, če si tih, če veter piha čelno v smer hoje in če se približaš medvedkom mlajšim od enega leta. Če se držiš osnovnih nasvetov najverjetneje medveda v naravi nikoli ne boš srečal. Treba je vedeti, da pod nobenim pogojem medvedu ne smeš v primeru bližnjega srečanja obrniti hrbta, bežati ali se hitro gibati. Vsi gibi morajo biti mirni, umikati se moraš ritensko, zelo počasi in umirjeno. Medvedu moraš dati vtis, da zanj nisi grožnja ter ga po potrebi, če si le preblizu ogovoriti z globokim pomirjajočim glasom. Večja skupina pa mora počasi stopiti skupaj in to je za medveda najboljša obramba saj medved ocenjuje nasprotnika po masi in več kot je ljudi na kupu manjša je verjetnost. da bi do take situacije sploh prišlo. Ponavadi jo že takoj odhlača v goščavo ali pa ga sploh ne vidiš, če je skupina dovolj glasna. Mi smo imeli na nahrbtnikih navezane zvončke in kraguljčke, katere se je slišalo zelo daleč.

Sonce se je dvigalo na obzorje in počasi ogrevalo sveže jutro. Svetloba je bila čudovita.


Premagovali smo kar precejšnje razdalje in postopoma so se nam predstave o tem kaj je daleč in kaj je blizu popolnoma spremenile. Hribi v ozadju so na naši poti.


Prekrasna bloška pokrajina z mokrišči in svežim vonjem po iglavcih je nekaj kar se splača doživeti.


Za navigacijo uporabljam karte iz atlasa Slovenije katere sem poskeniral in na njih označil možne poti. Za detalje smo se odločali sproti, saj so nekatere poti v živo veliko zanimivejše, čeprav je pot lahko malce daljša. Odkločili smo se, da gremo mimo Bloškega jezera. V vasi Kramplje zato zavijemo levo z glavne ceste.


Pred naseljem Volčje. Za gozdno zaveso nas čaka presenečenje.


Pogled desno


Za gozdom zagledamo zelo slikovito jezero. Štefanu nekaj ropota izpod kolesa in ugotovi, da mu je crknil ležaj in to prav njemu, ki je najlažji od moške ekipe.




Po krajšem klancu na vrhu hriba ugledamo lepe pašnike s konji.




Po klancu se spustimo in že smo v Novi vasi.


Pot nas vodi v smer Metuljev,


še prej pa se okrepčamo v bližnjem bifeju.


Štefan zamenja ležaje v svojem skiroju. Mi pa se okrepčamo s toplim čajem in dateljni.


V novi vasi ni prav veliko prebivalcev. Medtem, ko čakam ostale ogovorim gospo, ki je natakala vodo v zunanjem vodnjaku. Medtem pridejo še ostali.


Gospa nam ponudi pravkar pečeno krasno potico, ki nam je zelo teknila. Vsem je bila zelo všeč, ker je bila bogato napotičena ter z ravno prav rozinami. Zares odlična. Njammm. Ob prvi priliki se oglasim in ji pokažem ta potopis.


Gospa je v morala v mladosti zapustiti domač kraj, da je našla službo. V teh krajih so možnosti za zaposlitev zelo pičle in tako jo je življenska pot zanesla v Šmartno pri Litiji, kjer sedaj živi z družino ob vikendih pa pride z možem v rojstno vas.

Pot nas vodi skozi Faro proti Metuljem


Na ravnem delu piha močan čelni veter in še peš je teško hoditi.


Pred Metulji zavijemo desno na makadam.


Gozdna cesta se takoj prične strmo vzpenjati na Bloško hribovje.


Lepo napredujemo in ob pogledu na prečudovito naravo smo vsi odlične volje.


Na vrhu vzpona prehitro zavijemo desno. Kasneje opazimo, da smo zgrešili zaradi tiskarske napake na zemljevidu, saj je točno čez ta odcep natisnjen napis in tako smo prehitro zavili desno glede na načrtovano pot.


Pot je kar malce predolga in nekako ni v skladu s pričakovano.


Pridemo do koče in šele na tem orientirju točno določimo našo pozicijo na karti. Zašli smo z začrtane poti. Naredili bomo nekaj dodatnih kilometrov ampak pot je definitivno lažja kot planirana.


Potrebujemo malce osvežitve. Nekaterim se že kolca po dobri kavi.


Pot je zelo lepa in del se lahko celo peljemo.


PO GSMu naročimo rezervne ležaje, kajti tudi v mojem skiroju nekaj stoka in cvili.




Namesto v načrtovano Vrhniko pri Ložu nas pot pripelje v Lož. Morali smo skozi Stari Trg pri Ložu, Pudob, Iga vas in Podgoro.


V podgori se prične več kilometrski klanec proti Babnem Polju.




Tempo imamo zelo dober in ko pravilno uskladim vdihovanje in izdihovanje se mi pulz umiri in počutim se kot lokomotiva. Enakomerno grizemo v klanec in ne premamijo nas nas niti privlačne klopice ob poti.


Pri vrhu klanca popadamo na travo, si sezujemo čevlje in zamenjamo preznojene nogavice. Klanec nas je močno preznojil in morali smo se preobleči.






Mateja


Na vrhu klanca se nam odpre pogled na Bloško polico.


Vse ravno. Pravo nasprotje terena še nekaj kilometrov nazaj. Monotona ravnina ubija.




Saj ne vem kaj je huje klanec ali ravnina. Trgovina je zaprta, ker je praznik.


Vodo natočimo v bifeju nasproti. Zvečer se tu še enkrat ustavimo na ta'kratkem.


Tik pred mejo.


Na mejni prehod pridemo s skiroji in se postavimo v vrsto za avtomobilom. Potem pa hladen tuš. "Kje pa ste vi sedaj", me vpraša policaj? "Na mejnem prehodu." "Kako ste prišli sem?", "Po hosti", sem rekel, ker sem vedel v čem je/bo problem. Nakar si natakne čepico, da bo postopek pravilno speljan v kolikor nas bi kaznoval. No, ko vidiš, da policaj natakne kapo, namrši obrvi in se strumno vzravna kot nekdaj v vojski na jutranji "smotri" veš, da gre zares in da je vrag šalo vzel, zato smo bili tiho in pridni kot prvošolčki in lepo peš nadaljevali pot, da ne provociramo, ko nam izroči osebne.


Proti Prezidu strumno četica koraka.




Vreme se je pooblačilo ampak nam je šlo to zelo na roke, ker je bilo tudi brez sonca dovolj vroče.


za Prezidom se vzpenjamo po ovinkasti cesti in hodimo čisto ob robu. Pozna se že utrujenost in potrebovali bi malce daljši počitek.


Na vrhu vzpona v smeri proti Kozjem Vrhu si privoščimo kratek počitek.


Popadamo po tleh, si privoščimo obrok in popijem nekaj vode. Moči se počasi vračajo. Slabo vreme nas sili, da pohitimo predno prične deževat.


Za Kozjim Vrhom sledi spust s skiroji nato pa zopet klanci mimo vasi Gorači.




Cesta je zelo lepa z zelo malo prometa. Sem in tja nas pozdravijo motoristi.


Na križišču pri Pargu. Od tu se spustimo mimo lepe vasice Makov hrib, kjer nas nekaj ljudi pozdravi ob cesti.


Kmalu prispemo do Tršća, ki je naš cilj za ta dan. Medtem, ko se slikamo se ulije in kljub utrujenosti poletimo do prvega bifeja.


Štefana reže v grlu in si naroči velik čaj.




Najprej smo nameravali prenočiti v Tršču vendar, ker je bila napoved za naslednji dan zelo slaba se odločimo, da gremo vedrit raje domov, obenem pa se Štefan ne počuti najbolje. Počakamo na kombi.


Po nas pride kombi in ugotovimo, da je zaradi navigatorja eden preveč. Čez mejo moramo tako vsaj enega odložiti, da ne bo problemov z zakonom. Da ne bo dolgčas gresta raje dva.


Prispemo na mejo in že hrvaška carinica vpraša Štefanovega očeta zakaj je prej pobegnil ne da bi ustavil še carini, ko je s kombijem vstopil? Opravičil se je in ker je bila zelo prijazna in ker je videla, da smo v kombiju "oni koji idu pešice na more" se je samo nasmehnila in nas spustila naprej. Na naši meji nas policaj opozori, da nam ne dela prednja leva luč in nas pusti naprej. Ustavimo se v prvem bifeju pod napuščem, da zamenjam žarnico medtem, ko naj bi Darjo in Tomaž prišla peš čez mejo. Imela sta malo treme, ker ne en ne drugi ne znata lagat. Na meji ju vpraša policaj, "Od kod pa vidva?". Spogledata se in policaj odvrne,"A sta iz tistega rumenega kombija?" Samo pokimata in gresta naprej, ker je bilo jasno zakaj sta morala peš. Medtem se ulije in ker je tudi rezervna žarnica fuč je šel ponju proti meji zopet brez ene luči. Pobere ju mi pa jih počakamo v bifeju na toplem ob peči. Ker smo bili vsi mokri in premraženi si privoščimo krepak brinjevček. Ob pripovedovanju prigod na meji se ogrejemo in nasmejimo.




Konec drugega dne.
Prehodili smo 45km
Ostale podatke in kml dodam kasneje.
LP NT

[Rok-11]

Bravo! Čestitke za podvig!

Samo me pa res zanima, če ste se vsi lotili zadeve tako - relativno precej brez prejšnjih priprav in preživeli OK?

[Nikola T.]

V nedeljo 28.4.2013 na področju Gorskega Kotarja lije kot iz škafa, zato vedrimo doma. Štefanu se stanje poslabša in le s težavo govori, zato se odločimo, da mu damo čas, da se pozdravi in počakamo še en dan.


Stanje se mu naslednji dan še poslabša, zato se odločimo, da preostali odrinemo v torek dalje. Ob petih se že vkrcamo v kombi in odpeljemo na izhodišče. V Tršče prispemo okoli sedme zjutraj.


Raztovorimo vse iz kombija, spijemo kavo


Malo poslikamo


Drugi z leve je dedi oziroma Štefanov oče, ki nam je bil do tu popolna podpora.


Pot se je pričela z vzponom mimo slikovite pokrajine. V jutranji meglici opazim veliko ujedo, ko neslišno poleti nad ribnikom. Jutro je sveže in hhlad nam prija. Vzpon nas ogreje. Kmalu prispemo na vrh kjer se oblečemo saj nas je čakal daljši spust do Malega Luga. Pot mi je znana saj sem jo "prevozil" z googlovim street view-om.


Peter Klepec


Kaj a ni Peter Klepec slovenske gore list?


Na poti samo na kratko postanemo zaradi slikanja ali nekaj požirkov vode.






Poleg podrtega mosta raje zgradijo novega


Nekateri prizori so že prav kičasto lepi. Cerkvica med drevjem me spominja na davne čase, ko je bila edino prevozno sredstvo konjska vprega.


Kar presenečen sem ker tako hitro prispemo v Gerovo.




Ob poti je precej zapuščenih stavb. Med njimi je tudi hotel.


Sneg je komaj skopnel vendar ljudje se že intenzivno pripravljajo na novo zimo. V teh krajih se tudi poleti temperature ponoči spustijo blizu ledišča tako, da stavbe ogrevajo praktično celo leto.


Vasica je zelo lepa


Na koncu Gerovega cesta zavije levo mi pa jo mahnemo naravnost


V tej hiši verjetno ni prav toplo pozimi.


Pred nami na desni je vaška bencinska črpalka.


Dopumpamo gume, dotočimo vodo, se osvežimo in olajšamo na wcju. Predno krenemo dalje pojem pol sendviča, saj nas čaka dolg vzpon.


Cesta ni prav nič prometna je pa zelo strma. Kmalu za prvim ovinkom pred nas skoči srna.




Hodimo po senci, zato je vzpon pravi užitek.


Naredil sem precej slik saj je bil gozd v zgodnje pomladnih barvah nekaj zares posebnega.




Krmišče ob poti




Najprej smo imeli v planu sekati nekaj ovinkov vendra smo to misel ko smo videli strmino opustili, ker je bilo veliko prestrmo pa še poti ni bilo. Na vrhu "rebernic" pridemo do razgledne točke.




Mateja si ogleda Gerovo s pečine


Darjo pravi, da ga vedno slikajo(mo) kadar se prehranjuje zato mu obljubim da naredim tudi kako fotko, ko ne bo imel polnih ust.


Popijemo malo vode, pojem še preostanek sendviča in se pripravimo za nadaljevanje. Smerokaz in ime na njemu verjetno ni kar tako zaradi lepšega. "VELIKI KLANAC" je za nami.


V klanec ne gre s skiroji ampak ker se je energija povrnila se punce kar zaženejo naprej.


Na vrhu Velikega Klanca se cesta odcepi levo v smeri Strigine livade, Lividrage in Lazca. Pravzaprav pa je to že pričetek Gorskega Kotarja in nacionalnega parka Risnjak


SE NADALJUJE...

[bober]

Super podvig, ko ste prečkali Loško dolino, Lož-Stari trg sem vas celo videl, s prijatelji smo igrali tenis. Da sem vedel da ste ekipa iz morjeplovca vas bi zaustavil na okrepčilo

[al]

NT a ste se po vsakem dnevu vračali domov?

[pešekan]

Čestitke.