916 - Zadar

[H2O]

Danes slikano:

[gregor.n]

A si še en vikend kupu

[H2O]

Kaj mi bo še en vikend, če imam plavajoč vikend, s katerim sem lahko vsak dan drugje

[a-lex]

Susak?

[H2O]

Ne ni Susak. To je zraven tržnice večjega mesta v Dalmaciji.

[Leut]

Zraven tržnice v Zadru.

[H2O]

Bravo Leut

[Leut]

Sem šel že vsaj stokrat mimo ...

[H2O]

Jaz tudi obiščem tržnico vsakič, ko se ustavim v Zadru. Pa stari Zadar mi je eno lepših hrvaških obmorskih mest, poleg Trogirja, Rovinja, Raba, Dubrovnika in Hvara.

[Leut]

To je samo še senca starega Zadra, saj so ga američani med drugo vojno povsem brez veze z bombniki skoraj zravnali z zemljo. Do takrat je bil tudi glavno mesto Dalmacije (sedaj Split). Po vojni ga novi oblastniki (direktiva iz Splita) niso dovolili obnoviti v prvotno stanje, temveč so vse ruševine brez izjeme porušili do konca in z njimi nasuli morje na začetku notranje strani Zadarskega polotoka in tako še bolj zabrisali sledi nekoč velikega obrambnega vodnega jarka, ki je bil na vzhodni (kopenski) strani mesta. Tako je izginilo za vedno veliko krasnih palač, gledališč, cerkva. Pri nekem Zadarskem zbiralcu sem videl celo zbirko starih fotografij mesta in presenečen onemel nad njegovo lepoto. Ni čudno, da ga Italijani še vedno sanjajo kot svoje mesto, tako kot Istro in Primorsko. Javna tajna je bila, da so dali ukaz za bombardiranje zaveznikom politkomisarji na Visu (takrat operativni center partizanskega odpora) zato, ker so se hoteli maščevati Zadru za njegovo medvojno ne preveč zagnano sodelovanje prebivalstva za politične spremembe (beri revolucionarno spremembo oblasti). Vedeti moramo, da je bilo v Zadru veliko plemiških družin, pa industrialcev in bogatih posestnikov in meščanov (to pa takrat ni bil ravno zaželjen profil ljudi), pa še pod Italijo je bil, tako kot Primorska, med obema vojnama.
Tudi tvoja fotografija kaže ostanke zunanjega dela dvorišča neke palače.