Vse spodaj je napisano po spominu, saj je dnevnik na barki, tako, da so možna rahla odstopanja...
Ker sem v navtiki dokaj nov, je bil to prvi pravi dopust z našo barko. Planiranje samega dopusta se je začelo že pozimi 2018, ko smo se odločali, kaj je potrebno še vse vložiti v samo barko (ki ni ravno najmlajša in tip top ohranjena), da bi bil dopust vsaj približno brez skrbi. Tako, so se nabavila nova jadra (glavno in genova), menjava dotrajanega rezervoarja za gorivo. Nova tesnila na ročnem WCju, nova sidrna lučka in nove dvižne vrvi. Popravilo Tomosa 3.5 (kateri se je, kasneje, vseeno odločil, da bo nagajal). Servis motorja. Novo sidro. In expresna menjava ventila za mornarski wc.
No in še miljon malenkosti. . .
Po usklajevanju uporabnikov in dopustov, smo naposled določili tudi datum.
Začnemo 30.07 in končamo 19.8.2018
V nedeljo smo prišli v marino okoli enih popoldne. Ter po pripravi barke in popolnitvi vseh prostih kotičkov s hrano, oblekami, igračami in razno razno šaro smo se okoli šestih odvezali in pičili v dobro uro oddaljeno uvalo Portič na Kamenjaku.
Portič je bil kar dobro zaseden, vendar smo se uspeli sidrati nekje na sredini in začeli naš, zaslužen, dopust.
Zgodaj zjutraj nas je rahla sapica odpihnila na odprto proti Cresu.
Ker pa je bila to resnično le sapica, smo po slabi urci pognali motor, kateri je pridno nabiral ure vse do rta Osor. Tam pa nas je v Uvalo Bijar pred Osorjem kar pošteno nagnil maestarl s 17 vozli. Sem bil vesel ko otrok z novo igračko.
V uvali Bijar smo vrgli sidro in uživali v sončku, do večernega prehoda med otokoma.
Privezali smo se v marini Nerezinah in skočili na zaslužen pir.
Malčka sta končno prišla na svoj račun in po ulicah Nerezin plesala, se iskala, ter v vodo noge namočila, tudi iz kopnega.
Ker je bilo mlajši generaciji zadeva všečna smo ostali dve noči. A glej ga zlomka. Naslednji dan smo z odhodom malo preveč zavlečevali in okoli devetih dopoldne se je v nas zaletela burja (sunki do 20 vozlov). Ker smo bili na zunanji strani pomola, je bil potreben odhod ali premik na notranjo stran. Ko se ravno hočem odvezati, me prehiti sosed, avstrijci na Bavarii 50. OK počakam. In doživim štalo. Prvo tisti dan. Posadka, očitno ni ravno top of the top (sem si mislil, saj sam tudi nisem) in ima nemalo problemov pri izplutju. In ko se na mojo lupino nasloni 15 metrov, ga ni bilo junaka, ki bi verjel, da se bo vse dobro končalo. Pri polurnem izplutju je bil izplen sledeč: Moja barka; strgana mreža na dveh koncih, popraskana inox ograjica (stara par dni), ter potopljena sprednja navigacijska lučka (kasnej stauhana). Bavaria 50: konča privezano bočno, ter s snetim propelerjem.
V faco sem bil kr mal rdeč, ker od sosedov ni bilo ne bu ne mu. JBG, jim štejem v olajševalne okolice, da izguba propelerja ni ravno mačji kašelj. In da se je največja pi... zgodila, ker niso bili zmožni manevriranja. Sam, da noben "jodlar" tud sorry ni uspel ven plunt.
Ajde, treba je bilo naprej. Ali naokoli na drugo stran. Marinero pravi. Če se premikamo, je treba takoj. Akcija. In hudiča, evo ga na. Z ženo sva že nekak urigran par, pa ni hudič, da se je tudi naša barka postavila z bokom ob pomol (sem že omenil, da sem dokaj nov???
). Moje mnenje, da, je bilo preveč pomoči pri izplutju iz obale, (le moje mnenje) 
. S pomočjo marinerota, se nam je na koncu uspelo prebiti na odprto, razpeti skrajšano genovo v burji (sunki do 24) in odjadrati ven iz zaliva. še vedno vesel kot otrok, samo da s cmokom v grlu, ko nas je položilo vsakih nekaj minut. In evo štala št 2. Že predtem je bil planiran postanek na pomolu v Jadriščici, a kaj ko hočemo zaviti v Jadriščico, se motor odloči, nevem, počivat. Kaj hud___ pa je sedaj to???
Kurz naravnan na Rab. Motor ne pali. Burja vleče in podira... OK, kurbl ven in cilindra zapojeta, iz aspuha se pokadi in gremo na pomol. Po vseh teh pripetljajih Jadriščica pade dva dni. Tamaledva imata družbo. Meni sosed iz jadrnice IVA (še enkrat hvala) pomaga porihtat napako. K sreči samo odlosan štarter. Oddolžim se mu z utrjevalom propelerja za tomos, ter svečko.
Ko napolnemo naše baterije in se po stresu dovolj spočijemo, azimut naravnamo na Rab. Pičimo prav lepo...na motor. Malo vmes jadra. Pa veter pade. Pa pospravim, pa spet zapiha... pa pri otočku Dolfin popolnoma ugasne. Tam nekje pade odločitev za zaliv Čifnata. In ni nam žal. Res čista voda. Snorkljanje mene in najstarejšega ob obali v smaragdni vodi, ter dno posejano z ježki... Nepozabno.
Popoldne se premaknemo proti mestu Rab, kjer se odločimo dotočit gorivo. Uf... gužva na kvadrat. Nekako se skockamo v vrsto in čakamo. Mal zaskrbljeno gledam naokoli, saj me barka v rikverc nikakor noče ubogati, dokler ne dosežem vsaj približno neke hitrosti. Ok. Pristajamo ob črpalko dvakrat. Marinero ima že malo dolg dan. K sreči, ga po prvem vračilu vrvi na barko, zamenja prijaznejši uslužbenec. Dotočimo in se umaknemo v zaliv Sv. Fumija. Tenderček nas popelje na obalo. Vmes, pa slikca barkice, ki nas zaenkrat pridno nosi po Jadranu.
Malo utrujen obisk mesta nas ni pretirano navdušil. Sta pa otroka uspešno odplesala par plesnih točk pred picerijo, kjer smo se okrepčali.
In v oljnatem morju motoriramo na Olib...
Maledva še spita, naju pa obišče za par minut en len delfin.
Olib nas ni pretirano navdušil, smo pa bili bolj veseli Silbe. Ja ja, na obeh otokih smo se privezali na bojo. Vreme je bilo napovedano lepo za več dni. Še prelepo, saj ni bilo nobene sapice, ki bi nam polnila jadra med premiki.
Sidro...boja...sidro to je sedaj vprašanje
.... se nadaljuje do Dugega otoka
