Četrtek, 16.09., ura 12.00 midva z Matejo krenema šele iz službe, vendar prej ni šlo nikakor. Zvečer bi že radi bili v Stomorski, kjer nas že čakata kolega, ki sta šla dan prej z avtomobilom. Onadva imata čoln v Stomorski čez leto in potem imamo namen skupaj malo prepluti spodnji del jadrana, želja pa je priti na Vis. Mi pa moramo narediti še 420 km po cesti do Pakoštanov, spustiti čoln v vodo, napolniti hladilnik in prepluti okrog 55 milj. Vremenska prognoza: JUGO. Super. To bo rodeo. Ob tričetrt na ena naložima še prijatelja Aleša in Jasmino v avto in gas do Pakoštanov. Cesta je prazna in kar hitro pridemo tja, (mislim da tri ure vožnje), kamor preživljam dopust zadnja leta in kjer lahko pustim čoln čez poletje.
Lepši del ekipe se sramežljivo pretegne po naporni vožnji v limuzini.
Na hitro zapnem prikolico, zamenjam akumulator, dotočimo 15l bencina, da ne bo potrebno še kje zapravljati časa z bencinskimi, naložimo stvari in že letimo proti rampi za spust čolnov.
Ko je čoln v vodi se že malo lepše počutim in napetost malo popusti. Aleš ga drži, da nebi že ušel in pravi da bo voda glih za kopanje.
Iz mesta prideta še Mateja in Jasmina, hvalabogu nista nič zapravili.
Ura je že nekje 16.30, pozni smo. Po vseh pripravah se vkrcamo, vžgemo motor in ob 17 uri krenemo iz Pakoštanov. Računica je preprosta, potovalna hitrost nekje 22 vozlov, čas trajanja vožnje dve uri in pol, malo postanka in ob 20.30 smo v Stomorski. Aha, malo morgen, račun brez krčmarja.
Komaj štartamo že nas prime lakota in začnemo z sendviči, čoln leti ko šus, morje mirno, super začetek.
Kmalu je na obzorju Tisno in most, za katerega piše višina pod mostom 1,7 metra. Če ne bo šlo spodaj smo pečeni in popušili skoraj uro plovbe. No, na srečo je šlo skozi pa še malo je ostalo lufta. Nisem vedel da imam tako mali čoln.
Plovba naprej je spet zelo mirna in če bo šlo tako naprej nam kolega v Stomorski ne bo utegnil pripraviti večerje. Ko pridemo malo iz zavetja Murterja pa se začne. Na žalost od takrat naprej nobeden od nas ni več mislil na fotoaparat ampak samo kako bomo dalje. Pa tudi če bi slikali, ne vem če bi se kaj videlo na teh naših »profesionalnih« fotoaparatih. Valovi 1m in več pa direkt na nas. Jugo je že začel kazati svojo moč. Kaj sedaj, kam, kako hitro, tema bo tudi že počasi, nič, odločim se da potegnemo ven proti otoku Kaprije, nato proti Kakanu in Žirju, potem pa bi jugo in morje vseeno moralo pasti malo, večer se bliža in potem potegnemo čez do Šolte. Ko pridemo do rta na severu otoka Žirje obrnemo proti jugu, potem pa šok. Proti nam jadrnica beži v zavetje mi pa vsi pametni proti. Valovi da se ven ne vidimo. Malo še plujemo proti ampak na obzorju ni ničesar. Saj nisem vedel ali se naj smejem ali jočem. Tu nimamo kaj iskati, večerje na Šolti ne bom videl, še srečen bom, če se privlečemo do obale po koliko toliko normalnem morju. Pogledam na navigacijo (hvala Kr en) in ni druge kot da potegnemo nazaj in potem proti Šibeniku. Kaj sedaj? Ura je že tema, valovi ne pojenjajo, bencina je bolj malo, skrivamo se pred jugom za otoki, da nas z boka preveč ne zaliva. Kje poiskati prenočišče? Ko pridemo nekje do otoka Zlarin motor malo pocuka in že zmanjka bencina. Nalijemo 10 litrov rezerve in naprej gasa. Hvala bogu imam potovalni računalnik, ki meri porabo v nulo natančno in v vsakem trenutku vem koliko še imamo goriva. Ko zagledamo Šibenik je že malo mračno, obrnemo dol na jug in kaj sedaj? Jaz pravim gremo še malo naprej, Jasmina tudi, na koncu se tudi Aleš in Mateja strinjata. Plujemo mimo Primoštena, valovi čez meter, skačemo ko kur…e, tema je že, bencina malo, pojma nimam ali naprej do konca ali ustavimo. Morje se še naprej dviguje, veter vse močnejši. Trontelj je pravilno prognoziral. Odločimo se, da gremo še naprej, rečem naslednje selo ustavimo in poiščemo prenočišče. Fora je v tem, da nam je kolega, h kateremu smo namenjeni v Stomorsko vso prtljago odpeljal že en dan prej in da nimamo niti brisače sabo, pametnjakoviči. Ko se še malo mučimo vidim luči in to je Rogoznica, ni druge, gremo notri poiščemo apartman in prespimo, ura je že čez osem zvečer. Čoln privežem za kandelaber javne razsvetljave med domačine in gas v iskanje prenočišča. Ko najdemo nekaj primernega poiščemo lastnika, on nam razkaže, vse super, tri sobe, to bo veselo ponoči in na koncu tudi cena super, 100 EUR za noč. Ženski se kar obrneta in odideta ob tej ceni, midva z Alešem pa ne vema kaj naj. Ura je že minila osem, njima pa je predrago. Ni mi za iskati še dalje, zato malo handlama, gazda spusti na 80 EUR pa še vedno je preveč. Ja nič, ženske imajo vedno prav, gremo naprej iskat, saj imamo čas. Spet najdemo nekaj za nas in rečem, tega vzamemo drugače več ne iščem. Lastnik pokaže, ena podstrešna soba, notri tri postelje, ena za dve osebi in dve posamezni, cena 50 EUR. Mateja reče da bo spala na mali postelji, tudi Jasmina reče da bo spala na mali (to seveda vse iz vljudnosti) in rezultat: midva z Alešem spima na zakonski. Super. Še dobro da smo bili utrujeni in da ni nič probal, no malo je. Preden smo šli spat gremo še malo na sprehod po mestu, ki je res lepo videti ponoči, čoln smo prestavili skoraj pod našo okno in potem na večerjo v apartman-grozdje, smokiji, palčke… pa seveda pivo, mrzlo, drugo itak ni pasalo. Zjutraj se zbudimo zgodaj, okrog 6 ure, pogled na zaliv lep, vendar jugo ni popustil.
Rogoznica iz apartmana.
Si že mislim kaj bo spet na odprtem. Vprašamo kje je bencinska na kopnem, da bi dolili vsaj 10l in pravi da pol ure od tu po cesti, ni časa. Hitro spakiramo (ni bilo dosti, ker nismo dosti niti imeli), odvežemo in gasa. Bencina je po mojih izračunih ravno zadosti za do Šolte in mogoče ravno premalo do Stomorske. V skrajnem primeru mi Ivanček pripelje kanister nasproti. Pridemo ven iz Rogoznice in seveda vse po starem. Valovi meter in več, super. Destinacija – Trogir, ni druge, bencinska in potem naprej na Šolto. Po pol ure premetavanja in poskakovanja komaj čakam da pridemo v zavetje, da bo vsaj malo mirne vožnje in končno zaplujemo proti notranjosti Trogirja.
Lep pogled na priveze.
In na ladjedelnico, kjer mi delajo novo barko po naročilu.
Na hitro poiščemo bencinsko in tankamo, v rezervoarju je ostalo 2 litra, zahvaljujoč merilniku porabe me to ni preveč skrbelo, pa tudi dan je in sem se čisto drugače počutil kot en dan prej v temi. Natankamo 90 litrov in gremo naprej proti Stomorski, narezek nas že čaka, tudi roštilj bo, mrzlo pivo pa imamo itak s seboj. Hladilnik dela odlično. V trenutku ko pridemo iz zavetja spet dobimo veter in meterne valove, pa to popizdiš, ni konca nabijanju, po pol ure se končno približamo Stomorski in veseli zaplujemo proti pomolu. Kolega z ženo nas že nestrpno pričakuje, saj po telefonskem klicu včeraj večer, sploh nista verjela da ne pridemo.
Znani pogled v zaliv zavetja-Stomorska
Na levi za jadrnico je gostilna O la la, lastnik je Slovenec Jože, hrana odlična.
Sledila sta dva dneva spet nemirnega morja, ampak mi se nismo dali, malo smo se potepali po Milni na Braču, malo smo se kopali, vozili z banano. Tudi v Supetar smo šli, vendar z eno uro deplasmanske vožnje, drugače ni šlo, valovi seveda meter in več, standard. V soboto smo se spet odpravili v Milno, kjer sva z Alešem poiskala internet caffe in preverila vremensko napoved za nedeljo, ko se vračamo. Super, zjutraj naj bi močno deževalo, opoldne malo manj in popoldne spet bolj. Možne nevihte, veter pa spet močan. Krasno. Če to povem moji, se ločim preden se bom sploh poročil, v kaj se bomo spustili. V ponedeljek moramo vsi v službo, obvezno, drugače bi povratek prestavili za en dan.
Dva dni smo se malo bananali
Voda je imela skoraj 20 stopinj, ampak pri petih pirih v riti se to niti ni poznalo.
Napadli so nas tudi pirati iz Karibov, ki pa smo jim zahvaljujoč Mercu na krmi ušli.
polnjenje shrambe za dnevno potovanje.
Milna na Braču, kaj dlje pa nam z našimi »pecikli« zaradi vetra ni uspelo.
Supetar, kjer smo si po uri deplasmanske vožnje (10 milj) privoščili rahlo kosilo.
Aleš dela slike za dokumentarca
pogled iz apartmana
Dogovor o razporeditvi za pripravo večerje ali kosila ali kaj je že bilo.
Gostitelj je tako pekel, da ga je sleklo od sile.
Maja in Jasmina pri pripravi vitaminov
Ostali pa smo imeli nalogo, da lepo v miru počakamo na rezultat.
In ker je vsega lepega enkrat konec, smo se tudi mi počasi začeli odpravljati nazaj.
Aleš preverja če so gume dosti napumpane.
Poslovilni trenutek in krenemo nazaj proti Pakoštanom.
Plovba standard, še vedno piha močan jugo, vendar imamo tokrat veter v hrbet. Z eno roko se držim za volan z drugo pa spet non-stop na ročki za gas, da plujemo čimbolj mirno in skačemo samo pet in ne šest metrov. Roke me že bolijo, da se komaj držim, saj je taka vožnja že tri dni. Bolj ko gledam, bolj se nam iz severa približujejo oblaki. Napoved je bila, da se bo veter obrnil čez dan na burjo in to sem komaj čakal, da se morje umiri. Ampak to bo šele popoldan. Ko pridemo vštric z špicom Šolte pa v nas začnejo udarjati valovi, in to pravi, z desnega boka. V trenutku smo premočeni, veter čedalje bolj nabija, roka me že boli od utrujenosti, ko se moram na nogah držati. Kaj sedaj? Naprej se že bliska, vse črno, do Trogirja ne bomo uspeli. Prične rahlo deževati in ni druge, direkt na Drvenik v zatočišče, nekje bomo že privezali. Bolj se približujemo otoku bolj grmi, bliska na vse strani, jaz sem popolnoma moker, valovi že nenormalni, namesto da bi molil preklinjam kot madžar. Upam da nam uspe pred nalivom priti v zaliv. Že od daleč vidim neko zgradbo in se samo zapičim proti njej, samo da ima streho in da se malo skrijemo. Ko priletimo v zaliv Krknjaš vidim pri mandraču neko rumeno vetrovko in se zapeljemo tja, sigurno je domačin in da vidimo kako naj privežemo. Hvala bogu je ta moški takoj videl za kaj gre in nam je pomagal da smo lahko privezali in se izkrcali. Dež je začel padati še bolj in ta moški nam je ponudil svojo pasaro, da se lahko skrijemo pred nevihto. Prišla je še žena in potem nas je povabila gor v hišo njegovih staršev. Pa če nas nebi bi mi prav tako šli v hišo.
Vsi mokri se končno malo ogrejemo pri domačinih.
Tam smo se malo spoznali, prijazno so nam skuhali kavo, izvedeli smo da v naselju nimajo elektrike, trgovina je na drugi strani otoka, skratka težko življenje. Zunaj divja nevihta mi pa lepo na suhem. Kot da bi splanirali, naredili pa smo komaj 10 milj. Čez slabo uro nevihta mine in se odločimo, da gremo naprej. Ne vem kateri moment ampak Aleš je izjavil da trenutno plujemo samo mi pa trajekti. Morje se kljub delni razjasnitvi ni umirilo in je postajalo še bolj nemirno, zelo težko smo pluli ampak smo. Naslednja destinacija je bila Primošten. Vožnja čez valove nas je že kar pošteno utrudila, vsaj mene, ki sem se moral držati samo z eno roko. Čudno da nisem vtrgal volana vstran. Ko pridemo v Primošten opazimo da je bila nevihta kar huda, mesto je bilo brez elektrike, povsod listje po tleh, velike mlake, kar hudo. Kave seveda nismo mogli dobiti, zato spijemo nekaj na hitro in gremo naprej.
Primošten, spet smo dobre volje, no, saj smo bili vedno.
Iz gostilne je morje videti dokaj mirno, mogoče se je končno stanje malo popravilo. Ko pridemo iz zavetja spet isto sranje, valovi vsaj meter, poln kur.. že mam in nato se na hitro vse skupaj le obrne v našo korist. Pihati začne težko pričakovana močna burja in morje se umiri. Plujemo v zavetju obale in otokov, zato valovov skoraj ni, morje samo šumi, hitrost povečam na 24 vozlov, končno uživanje v vožnji. Tudi sonce se pokaže. (slika ne vem če je prava, ampak tako je zgledalo)
Za nami se začnejo nabirati oblaki, ki kažejo spet na nevihto, vendar smo hitrejši. Dobro uro tiščim gas, Merc samo prede in kmalu smo že na domačem terenu. Tisno, malo gledamo naokrog, ali bi ustavili na kavi ali ne. Jaz sem bos, malo še moker in zato potegnemo dalje. Uf, komaj čakam da se dol vsedem nekam na trda tla in pred polno mizo. Končno zagledamo znani pogled na »domači« teren.
Čoln potegnemo na prikolico, pospravimo stvari in na zasluženo popoldansko kosilo v restavracijo Tri ferala.
Pripravljeno na prevoz v Slovenijo.
Ker sta nam vso prtljago peljala domov Ivan in Maja, sem lepo na koncu oblekel kratke hlače, burja pa me je lepo grela.
Končno pridemo na zasluženo kosilo. Tri ferala, odlična restavracija, poceni in odlična hrana, priporočam.
Na poti domov nam je seveda spet nagajal veter, burja z sunki je bila tako močna, da so hitrost na avtocesti omejili na 40 km/h. Še sreča da smo lahko z prikolico prišli čez Velebit. Potem pa še naj kdo reče zakaj nimam jadrnice, ko pa imam vetra poln kufer, potem pa ga bom prosil.
Zaključek: vse super, vsi zadovoljni, drugo leto prepričani, da ponovimo. Upamo samo na lepše vreme in da končno pridemo do Visa.
P.S. kaj toti novomar pa Merc zdržita, neverjetno.
in se že veselita naslednje leto.Ne vem zakaj. 
Morje se z drugo ruto ne da primerjat, je bilo še bolj dvignjeno,škoda da nismo mogli poslikati razmer, katastrofa. Res pa je bil adrenalin skos na višku, to je to.
Se bom moral mal več udeležvat naših srečanj!
