Pokličem Alesja zaradi priveza, ki naj bi bil prost v ribiškem zalivu.
"A imaš jutri čas, da pogledava privez".
"Ma pridi dej"
Poberem ga v Gorjanskem, kjer živi s svojo simpatično družino. Okrog hiše je vse polno kamna, tistega za klesanje. Alesjo je mojster za te stvari.
Zapeljeva se do Devina in si ogledava privez na zanimivi lokaciji. Vmes mi pove, da je tu na kopnem, včasih obdeloval trto za italijanskega lastnika. Pozna vsako ped zemlje in vsak kanal tu naokoli. Domačini ga imajo za svojega, saj jim je naredil že ničkoliko uslug in tudi sicer se prime vsakega dela.
Malo sem slutil, kaj sledi, zato sem s seboj prinesel topla oblačila.
"Se ti mudi?" vpraša Alesjo.
"Ne, petek je, a greva na kavo?"
"Ma greva ven, na lignje".
Opa, takega povabila se pa ne zavrne. Vzameva stvari iz avta in greva.
Alesju se izriše nasmešek na obraz in preklopi na "sea mode".
Vreme je prijetno, brez vetra, 11 stopinj.
Nasmešek pove vse. Alesju morje pomeni vse.
Vmes razlaga, kako izpluti med koli, kje so sidrišča, plaže...
Sproti zavijeva še v Porto picolo.
Na Liberi je star zakonski par, ki baje prav vsak dan lovi lignje in druge morske dobrote. Alesjo to ve, ker je tudi on tam. "Danes sem že peti dan zaporedoma na morju".
Ves čas panulava. Hitrost 2 vozla. Žal na motor, ker vetra ni.
In ko sonce počasi leze za obzorje, zapoje palica in prvi ligenj je na varnem. Zame sploh prvi kadarkoli.
Seveda je treba ulov primerno proslaviti.
In hitro spet nazaj na panulo, tokrat z drugo, svetlečo vabo, saj se že mrači.
"Veš, meni morje pomeni vse. Ko pogledam na širno morje vse do obzorja, pozabim na vse, na vse navlake, ki so na kopnem. To je to, poglej! Ko odplujem na jug za več tednov, mi je čisto vseeno, če mi doma zgori hiša. Takrat sem v čisto drugem svetu in sem tam z dušo in srcem.", z namsmeškom na obrazu razlaga morjeplovec z Gorjanskega.
"Če bi imel malo večjo barko, bi se preselil sem, bi živel na barki. Morda nekoč."
Spet zapoje palica in drugi ligenj je na meniju za večerjo.
"Tukaj med Devinom in Sesljanom vedno malo zapiha." In res, odpreva genovo in počasi drsiva po gladini. To so tisti čarobni trenutki, ko motor utihne in se vse umiri. Nirvana!
Alesjo. Naj ti nasledjih 50 prinese čimveč morskih dni, takih in drugačnih, saj kot praviš "Navigare necesse est, vivere non est necesse".
ja to je res, je pa tu ogromno bark, ki me kar srce boli ko so privezane in lastniki z njimi mogoče parkrat na leto izplujejo, jaz pa o takih barkah zaenkrat samo sanjam, ki imajo udobja več kot jaz doma, seveda jadrnice taprave, ki jih je škoda da tam ležijo, jaz mojo koristim kar se da, pa že malo pogrešam veter, ker je že preveč brezvetrja 
pa še enkrat hvala za lepe želje